Stare vrednote - nove ideje

25.10.2009 ob 18:10

Začetek konca Demosa

Zapisano pod: Demos — svni ob 18:10 označeno , ,
YouTube Preview Image

V drugem delu posnetka pa so dokazi, da sem bil prvi poslanec, ki je pri svojem delu uporabljal računalnik (laptop)…

22.10.2009 ob 12:02

Pustite nam družino!

Zapisano pod: Demokracija — svni ob 12:02 označeno , ,

Predlog novega Družinskega zakonika je v tem času povsem neprimeren ter si bo z njim ta Vlada nakopala nepotrebno dodatno nezadovoljstvo široke večine slovenskih državljanov in državljank, posledično pa tudi definitiven poraz na naslednjih volitvah*.

Gotovo se Vlada zaveda, (če ne, pa jo sedaj mi opozarjamo), da je nova predlagana ureditev družine še posebno boleča in nesprejemljiva za nas slovenske kristjane (ki pa nismo ravno v manjšini in bi nas morala zato še toliko bolj upoštevati).

Družina je vsaj že zadnjih 2000 let namreč za nas prava svetinja, po vzoru Svete Družine. To pa sestavljajo Jožef, Marija in Jezus – oče, mati in otrok. Drugače za nas pač ne more biti in nikoli ne bo! Z redkimi izjemami (poligamije, katere pa je vse manj) imajo enako načelo – in vrednote – tudi vse druge pomembne religije in civilizacije.

Družina je osnovna celica družbe. Zato je tudi posebnega družbenega pomena. Zato je zakonsko zaščitena in po navadi tudi ustavna kategorija (tudi pri nas).

»53. člen Ustave RS:

(zakonska zveza in družina)

Zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev. Sklene se pred pristojnim državnim organom.

Zakonsko zvezo in pravna razmerja v njej, v družini in v zunajzakonski skupnosti ureja zakon.

Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere.«

Iz takšne dikcije je povsem jasno, da je s pravnega vidika družina: zakonska zveza z otrokom. In da se zunajzakonskih skupnosti niti NE SME izenačiti z družino! Ravno zato, ker jo (zunajzakonsko skupnost) izrecno in posebej vsebuje Ustava, se je ne sme ukiniti ali povsem izenačiti z družino.

Ko smo sprejemali ustavo (bil sem prisoten) smo nedvomno imeli namen družini dati POSEBEN pomen in posebno varstvo, tako kot tudi materinstvu in očetovstvu! Materinstvo in očetovstvo pač ne more nastati brez sodelovanja oseb dveh različnih spolov! In prav zato je družina definirana – že v ustavi – kot skupnost moškega, ženske in otroka!

Predlog novega Družinskega zakonika pa skuša – s prefinjeno relativizacijo - ukiniti prav to: družino kot posebno in ustavno zaščiteno skupnost očeta, matere in otroka. Zato bi bil takšen zakon celo izrazito protiustaven!

Kot v Družini z dne 18. Oktobra 2009 opozarja Andrej Naglič pa je ohranitev instituta zakonske zveze kot skupnosti moža in žene skladna tudi z najstrožjim standardom varovanja človekovih pravic v svetu. »V tem okviru je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strassbourgu že večkrat odločilo, da je namen pravice do zakonske zveze možnost moškega in ženske, da oblikujeta pravno zavezujočo življenjsko skupnost dveh odraslih oseb. Evropsko sodišče je izrecno poudarilo, da Konvencija Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic ščiti tradicionalno obliko zakonske zveze kot skupnosti moškega in ženske. Po določbi sodišča se ta pravica ne razteza na druge oblike življenjske skupnosti odraslih oseb, kot so n.pr. partnerske skupnosti istospolnih oseb.«

Zaradi tako nepremišljenega in izrazitega napada na naše osnovne vrednote, temelječe na tisočletnih civilizacijah, lahko predlagatelji novega Družinskega zakonika pričakujejo  v slovenski javnosti veliko odločnega nasprotovanja. To so tudi že pokazali, ko so že kar vnaprej napovedali, da ne bodo dovolili referenduma (saj si njegov izid lahko kar predstavljajo). To pa bi lahko predstavljalo tudi veliko »kolateralno« škodo: še bolj bi se razvrednotil inštitut referenduma in omajala avtoriteta Ustavnega sodišča (če bi ga le-to ne dovolilo).

Naj opozorim, da bo možno referendum doseči tudi z ustreznim »trikom«, ki pa je v tem primeru povsem legitimen. Opozicijske stranke namreč lahko podajo predlog za referendum tudi iz povsem drugih razlogov, kot bi bilo le nasprotovanje izenačitve tradicionalne družine s skupnostjo istospolno usmerjenih parov (ki bi potem posledično lahko tudi posvajali otroke). Referendum se lahko predlaga tudi iz povsem drugih razlogov, takšnih, ki niso v zvezi s varstvom človekovih pravic.  Ustavno sodišče bo pač moralo »dovoliti« referendum o Družinskem zakoniku, če bodo predlagatelji izrazili svoj dvom v zadostnost zaščite otrok pred fizičnim nasiljem, neustreznimi roki ali sankcijami… Glasovali pa bomo o zakonu v celoti…

Naj kot izrazit konservativec (»v najbolj plemenitem pomenu tega izraza«) dodam še nekaj pojasnil o svojem odnosu do ljudi z istospolno usmerjenostjo. V celoti jih sprejemam, razumem in spoštujem  ter se zavzemam za odpravo kakršnihkoli krivic in nepotrebnih težav, ki bi se jim lahko v družbi dogajale zaradi njihove drugačnosti. Od njih pa pričakujem, da svoje spolne nagibe uresničujejo diskretno in v ožjih krogih sorodno mislečih (odraslih) oseb. Nepotrebne se mi zdijo javne provokacije, kjer na raznih paradah »kažejo nage riti«, saj to deluje izzivalno za večino odraslih in »pohujševalno« za mladino (da, še vedno si upam uporabljati ta že skoraj izumrli izraz).

Z enim mojih najboljših prijateljev smo se družili in sodelovali vsaj že 5 let, preden sem izvedel za njegovo (istospolno) usmerjenost in tudi potem se ni naše prijateljstvo prav nič spremenilo. Družile so nas pač najrazličnejše druge vrednote, lastnosti, zanimanja, aktivnosti, politika, duhovitost, družabnost… Ta moj kolega je bil pač toliko pameten, da svoje homoseksualnosti ni »obešal na veliki zvon« (zakaj naj bi jo pa?). Intimna spolnost pač sodi med štiri zidove, tako za njih kot tudi za nas »normalne«.

Prepričan sem, da ima lahko tudi istospolno usmerjena oseba tu pri nas v Sloveniji lepo in sproščeno življenje (kot ga ima moj prijatelj), ustvarjalno službo, družabno življenje, zanimiva potovanja, kvalitetno »zunajzakonsko skupnost«… in da se lahko sprijazni tudi s tem, da so otroci pač naravni rezultat ljubezni med moškim in žensko in da imajo pravico do enakopravnega izhodiščnega položaja iz družine kot osnovne celice družbe. Saj je tudi med ljudmi z »normalno« spolno usmeritvijo veliko ljudi brez otrok, bodisi prostovoljno (duhovniki, redovnice, samski) bodisi  zaradi zdravstvenih težav (neplodnost).

Manj kot bodo istospolno usmerjeni »izzivali« s svojo posebnostjo, bolje jih bo okolica sprejela.

* Pa še dopolnilo k prvemu odstavku tega prispevka: trenutna slovenska Vlada z (že prislovično naivnim) predsednikom Pahorjem je v bistvu nasedla stranki, ki je v koaliciji najmanjša. Z izrazito (ekstremno) liberalističnim pristopom bo LDS morda celo pridobila nekaj volivcev (iz levega političnega tabora), morda bo rezultat celo podvojila… Od 5% na 10%…? Trenutna koalicija kot celota pa se s takšnim ekstremizmom gotovo odreka večinski podpori slovenskih volivcev!

Anton Tomažič

1.09.2009 ob 08:27

Adijo nasvidenje

Zapisano pod: Slovenski jezik — svni ob 08:27 označeno

Malo sem žalosten.

Zato, ker ta naš lepi slovenski jezik kmalu ne bo imel več niti ene lastne besede za tako pomembno dejanje, kot je poslovitev.

»Zbogom« (kar je isto kot »a dio«) je bil iz pogovornega jezika uspešno izkoreninjen v drugi polovici prejšnjega stoletja, iz razumljivih ideoloških razlogov. V družinski rabi smo ga sicer še nekako, na pol na skrivaj, ohranili, tako kot tudi »gospoda« doktorja (ste kdaj slišali izraz »tovariš doktor«?) vendar je dobil nekoliko ožji pomen: poslovitev za vedno ali vsaj za zelo dolgo…

»Na svidenje« je bil kot nadomestek verjetno uveden bolj »umetno« in se zato v praksi tudi ni nikoli zares prijel. Jaz sem se ga nekako (sicer nerad) še kar navadil in redno uporabljal povsod, razen doma (saj bi se mi smejali, če bi se poslovil z »nasvidenje«…). Je bila vsaj pristno slovenska beseda, s svojim logičnim pomenom. Verjetno so tudi v trgovskih šolah (še) učili bodoče prodajalke, da so »nasvidenje« tudi kar redno in dosledno uporabljale. Čeprav smo verjetno na obeh straneh čutili nekakšen anahronizem, smo se (s prodajalkami) kar lepo in dosledno poslavljali z »nasvidenje«.

Sedaj so me pa še prodajalke razočarale! Na moj običajni »nasvidenje« mi jih vse več zabrusi kar po domače »adijo«. Pa očitno nimajo pri tem niti nobenega slabega občutka! Kar nekako čutijo, da je za »nasvidenje« že odzvonilo. Očitno jih v šoli več ne učijo vljudnega pozdravljanja…

Ampak, zakaj je »adijo« (morda pa se prav piše »adio«?) kaj boljšega? Saj tudi to pomeni »zbogom«, vendar v italijanščini! Predvidevam, da me bodo kmalu odslovile že kar s »ciao, ciao«?  Ali pa vsaj z »bye, bye«, samo da ne bo slovensko?

Vem, vem… Tukaj nobeno tarnanje ne bo nič pomagalo in nihče ne bo spremenil spontanega razvoja sodobnega jezika. In tudi jaz ne bom nikoli več oživil dobrega starega pozdrava »zbogom«…

Pa vendar mi je malo odleglo: da sem izrazil svoje globoko nestrinjanje s tem, da od sosedov prevzemamo tako pomembno besedo, vsak dan milijonkrat izgovorjeno, kot da svoje ne bi premogli. In to celo od sosedov, ki so nad pomembnim delom slovenskega ozemlja izvajali več desetletno jezikovno nasilje!

Za uteho mi je pa dejstvo, da se podobne »diskrepance« dogajajo tudi drugim jezikom, celo največjim… Ste opazili, da Angleži (in Američani!)  ne premorejo tako pomembnega izraza, kot je »dober tek«? (Vsak poznavalec bo priznal, da za mizo ne moreš reči kar »Good appetite!«). In se morajo znajti, kakor vedo in znajo, po navadi z  »bon appétit!«…

Anton Tomažič

30.06.2009 ob 17:16

Levo in desno v politiki

Zapisano pod: Drugi kraj rojstva: Nevis — svni ob 17:16 označeno , , , ,

Paradoks politike je v tem, da je po eni strani od večine ljudi ignorirana, nepopularna ali celo zaničevana, po drugi strani pa v osrčju dogajanja v vsaki družbi in brez nje ne more obstajati niti najmanjša lokalna skupnost, kaj šele država. O politiki na splošno vedo ljudje povedati vse najslabše in politike nenehno kritizirajo, po drugi strani pa jih (radi) gledajo vsak dan v ključnih TV oddajah ter se za vsako prosto funkcijo kar tare kandidatov.

Dejstvo je, da je za organizirano življenje potrebno odločanje in da je demokracija, katero so izumili že stari Grki, najprimernejši okvir (najmanj slab) za sprejemanje odločitev in zagotavljanje kar najboljše vloge posameznika v družbi.

Kar mene zanima in bi se lahko sedajle malo miselno poigral, je razmerje med desnim in levim v politiki. Čeprav je moderno takšno delitev zanikati in jo zamenjevati s povsem novimi modernimi paradigmami (in v marsikateri državi stvari res niso tako enostavne, da bi stranke lahko na hitro opredelili na eno ali drugo stran), pa sem prepričan, da gre za enako in neizbežno  »nujno zlo«, kot za demokracijo samo. Pravzaprav gre kar za naravni zakon: katerokoli skupino ljudi razdelimo na dve skupini, je vedno ena skupina bolj levo in druga bolj desno.

V pogojih svobodnega pretoka informacij in sproščenih družbenih odnosov (če se omejim na normalne razmere), se bodo ljudje sami opredelili za eno od dveh smeri: morda le v mislih, preko svobodnih volitev, ali celo (bolj zavzeti) s članstvom v ustreznih strankah. Seveda se lahko tako volivci, kot stranke, opredelijo za sredinske, vendar imajo neizbežno svoj levi in desni del ter jih v času nujno tudi zanaša, zdaj malo bolj na levo, zdaj malo bolj na desno.

Nobenega dvoma ni, da sta obe strani v pravi demokraciji enako in popolnoma legitimni. Idealno je, če v neki družbi obstaja že tako visoka stopnja demokratične kulture, da poteka normalen dialog med obema političnima stranema strpno in v okviru formalno točno določenih pravil (parlamentarne) demokracije. Sogovorniki so si nasprotniki, ne pa sovražniki.

Najhujša nevarnost za takšne demokratične ureditve pa je revolucija, ko argumente zamenja sila. Že tedaj se mi je zdelo malo čudno (nisem pa tega smel povedati, ko sem bil vprašan), danes pa se ne morem načuditi, kako je bilo to mogoče, ampak spominjam se (in o tem obstajajo še učbeniki na marsikaterem podstrešju), da so nas še v gimnaziji (!) učili o logičnosti in »zgodovinski nujnosti« - diktature proletariata. Spomnim se, da sem šel izrecno gledat v razne slovarje, kaj pomeni beseda »diktatura«, pa sem povsod odkril nekakšno negativno oznako, predvsem zaradi zanikanja demokracije. Ampak – proletariat ima pa do tega pravico.

V moji domovini si jo je tudi vzel, tako kot v sosednjih, predvsem vzhodnejših sosedih. Točneje: v njegovem imenu si jo je vzela elita – komunisti, ki so tako na zvijačen način prišli do oblasti, bogastva in slave. Proletariat je še naprej garal po tovarnah in na poljih, njegovi predstavniki pa so uživali v nakradenem bogastvu ter se naokrog vozili v jahtah (kot je še danes na Kubi, Severni Koreji in morda še kje).

Ta ugrabitev demokracije je za Slovenijo imela strahotne posledice! Za nekaj desetletij (od leta 1945 do leta 1990) je omejila osnovne državljanske svoboščine, zavrla svobodno iniciativo, onemogočila normalen gospodarski razvoj, zatirala versko življenje, uničevala tradicionalne slovenske vrednote in pohabila normalno vzgojo in izobrazbo. Cele generacije ljudi so se rodile, živele in umrle v nesvobodi!

Jasno je, da je vladajoča garnitura v vseh teh desetletjih s pomočjo šolskega aparata in popolnim monopolom medijev lahko povsem spremenila in izkrivila razne miselne vzorce (vrednote pa je v glavnem le odpravljala), med drugim tudi o razmerju med levico in desnico. Vse, kar je naprednega, je bilo levo, vse kar je nazadnjaškega in slabega, je bilo desno. Kdor je bil levičar, je bil strokovnjak, kdor je bil desničar, je bil diletant (takšne označbe smo najbolj čutili tisti, ki smo bili kot opozicija izvoljeni v prvi slovenski svobodni parlament in smo se znašli med izkušenimi in preverjenimi »strokovnjaki«). Še danes, po desetih letih od osvoboditve, je moč čutiti sprevrženo idejo o superiornosti levice. Komaj v zadnjih letih leti se kak del politike upa prvič izrecno deklarirati kot desna opcija.

Jaz sem bil, sem in bom (upam, da še dolgo) izrazit desničar – ne pa seveda skrajen. To slednje je seveda enako nevarno, kot skrajna levica. Ko sem bil leta 1989 na odličnem seminarju, katerega je za porajajoče se nove politične stranke v Sloveniji organizirala (desna) Evropska demokratična unija  na Dunaju, so imeli za nas izrecna predavanja o nevarnosti skrajne desnice. Tedaj so mi predočili dejstvo, katerega sem si za vedno zapomnil: črta, ki označuje levo-desno v politiki, ni ravna, temveč v obliki kroga – če začnemo zgoraj in gremo po črti levo in desno, se srečamo spodaj pri skrajni levici in skrajni desnici (»Komunisti in fašisti – vsi ste isti«, kot je v gledališki predstavi »Pod Prešernovo glavo« še v socializmu zadovoljni in v varni temi ploskajoči publiki zabrusil igralec…).

Ali sedajle, ko se v temle mrazu pogovarjam sam s sabo, lahko kot prepričan desničar, objektivno ugotovim, kaj je bistvo levice in kaj desnice? Za tak poskus je seveda treba izločiti vpliv konkretnih politik in strank v raznih državah, kjer se zaradi določenih zgodovinskih okoliščin ter nacionalnega vpliva seveda lahko kakšne leve stranke obnašajo kot desne in desne kot leve. Za odgovor se je treba spustiti na osnovni nivo vrednot in človekovih značajskih lastnosti – da ugotovimo, kaj druži levo in kaj desno orientirane ljudi.

Čeprav bi se na prvi pogled (po političnih programih) morda zdelo, da so desničarji večji individualisti, kot levičarji, pa mislim, da je na osebnem nivoju ravno obratno. Levičar je kot oseba bolj individualist, ki mu je v prvi vrsti važna njegova samostojnost, svoboda in poudarja liberalne vrednote. Če je Bog avtoritaren, je do njega manj dostopen ali ga celo odbija (omejuje). Če niso nujni religiozni zadržki in je družba (narod) v drugem planu, ima več svobode tudi v osebnem ravnanju in opredeljevanju, je svobodnejši glede raznih moralnih dilem (družina, spolnost).

Kdor je kot oseba bolj povezan z drugimi, ima občutek tudi za obvezujoča pravila, ki so potrebna v človeških skupnosti, se je pripravljen tudi več odpovedati svojim posameznikovim pravicam, da bi lahko skupaj bolje funkcionirali. Religija je za desničarja bolj sprejemljiva ali celo nujna, saj vsebuje tudi številna pravila obnašanja v družbi. Do Boga je zato lahko ponižen, ne da bi bil prizadet njegov ponos. Na račun družbe (naroda) in Boga je potrebna dosledna načelnost, ki pa se mu vrača (maščuje) tudi v obliki močnejših moralnih zavor in občutka greha.

Skratka, upal bi si uganiti, kako se bosta (če bosta imela popolno svobodo) v življenju kasneje politično odločala dva bratca, ki sta že sedaj nekoliko različna. Tisti fantič, ki je bolj živahen, in jo večkrat popiha na potepanje, uživa, če kaj ušpiči, in rajši kaj zapoje, kot pa tuhta, bo verjetno levičar,  tisti, ki pa je bolj miren in zadržan, odrasle spoštljivo pozdravi in se rad zadržuje ob knjigi, bo pa desničar. Bistvo pa je seveda, da sta oba enako vredna in enkratna fanta!

Seveda pa razdelitev med levo in desno usmerjene ljudi zelo zamegli dejstvo, da so velikokrat bolj kot posameznikove osebne lastnosti pomembnejši drugi faktorji – predvsem vzgoja. Starši, ki imajo izrazito politično prepričanje, ponavadi svoje otroke vzgojijo v enako misleče, saj jim vrednote lahko vcepijo zelo globoko, tako da se celo po najstniških zaletavostih ponavadi vrnejo v miselne vzorce staršev, ne glede na svoje značajske lastnosti. Priznam, da bi tudi sam rad svoja otroka speljal v tisto smer, za katero mislim, da je prava. Ob tem bom celo malo goljufal, ko bom Tonija opozoril na dejstvo, da je (njegova) desnica nekoliko spretnejša in uporabnejša od levice in bom s tem ponazoril večjo perspektivo desnice tudi v politiki in predvsem v gospodarstvu.

Je pa res že čas, da se tudi v Sloveniji končno enkrat po toliko desetletjih tudi desnica postavi na takšno (enakopravno) mesto, kot ji gre! Je to normalno, da (po 45 letih leve diktature) imamo na čelu države v svobodi same levičarje (z nekaj zelo kratkimi izjemami na vladnem nivoju)? Na koliko naslednjih svobodnih volitvah bodo Slovenci ponovno za predsednika države izvolili levičarja? Sedaj bi moral že zaradi politične kulture biti na vrsti desničar! Saj se bo naša barka še prevrnila, če jo bomo nenehno obremenjevali le na eni strani.

Razlogi za takšno deformacijo, kot smo je v Sloveniji deležni, so seveda kristalno jasni in zelo podobni stanju v drugih tranzicijskih državah. V vseh teh desetletjih diktature si je vladajoča garnitura lahko podredila večino sposobnih mladih ljudi, jih indoktrinirala, mirno vzgojila cele generacije svojih spretnih (levih) ideologov, nastavila na vsa pomembnejša mesta v medijih svoje ljudi in ko so se zgodile demokratične spremembe, so vsi ti ljudje ostali na svojih položajih (drugih takoj tudi ni bilo) in javnost nenehno zasipajo z novimi (dez)informacijami. Tisti redki sposobni ljudje, ki so se uspeli v prejšnjem režimu ubraniti pred vabljivimi ali zastrašujočimi namigi oblasti in se odrekli normalnim karieram, ustreznim njihovim sposobnostim, so takoj postali tarče zasmehujočih medijev, spretno nastavljenih političnih pasti ali zgolj medijske ignorance. Predvsem pa je prebarvani garnituri uspelo vtihotapiti v nastajajoče nove politične sile (v Sloveniji predvsem v Demos) svoje podaljšane roke in z njihovo pomočjo vnesti v vrste (v Sloveniji pomladnih) novih političnih strank razprtije in osebno rivalstvo.

Če se v Sloveniji že strankarskemu delu pomladne politike ne bo uspelo združiti za skupen nastop pri parlamentarnih volitvah, in volivcem niti še pri naslednjih volitvah ne bo uspelo ponuditi resne desne alternative, pa bi lahko vsaj pri predsedniških volitvah, kjer so kandidati dosti bolj transparentni, ljudje vzpostavili minimalno politično ravnovesje in (končno) izvolili desnega politika! To bi prav lepo sovpadalo z našim skorajšnjim vstopom v Evropsko unijo, kar bo tudi predstavljalo pravo transformacijo v normalno državo, konec tranzicije in začetek nekega povsem novega, prepričan sem lepega obdobja.

To bi pa res rad doživel, kot še toliko drugih lepih in zanimivih stvari, ki jih prinaša življenje!

Anton Tomažič, 2001

 

30.06.2009 ob 16:35

Nazaj v podjetništvo

Zapisano pod: Drugi kraj rojstva: Nevis — svni ob 16:35 označeno ,

Potem, ko sem leta 1993 pustil politiko (po neizvolitvi in mojem velikem razočaranju nad slovenskimi volivci), sem se lahko veliko več posvetil svoji družbi IUS SOFTWARE. Z razširitvijo osebnih računalnikov so se nesluteno (kakor za koga…) povečale tudi potrebe po pravnih informacijah v elektronski obliki in število naročnikov na naše zbirke ne disketah se je nenehno povečevalo. Najboljša odločitev pa je bila tista, da skupaj z Gospodarskim vestnikom razvijemo Pravni in poslovni informacijski sistem IUS-INFO, posebno še, ker se je ob tem pojavil še idealen medij – internet. Kot prvi v Sloveniji smo zasnovali register vseh veljavnih predpisov in ga povezali s polnimi besedili (čistopisi) zakonov in podzakonskih aktov. Dodali smo jim še kvalitetne povezave do sodnih judikatov in strokovnih člankov, vse skupaj pa ponudili v prijazni obliki in z mnogimi zanimivimi in koristnimi (tudi brezplačnimi) dodatki. V Sloveniji smo postali standard za zanesljiv vir pravnih informacij in to na tako visokem informacijskem nivoju, da se lahko kosamo s tovrstnimi ponudniki v najrazvitejših zahodnih državah. Ker 10 let delujemo v isti smeri in se specializiramo na ozkem strokovnem področju, smo uvedli takšne inovacije in razvili tako dobro programsko opremo, da jo danes lahko prodajamo v države Evropske unije. Prvi smo v praksi uresničili obvladovanje vsebine v časovni komponenti, tako da uporabnik lahko dobi informacijo takšno, kot je bila aktualna (veljavna) v določenem preteklem trenutku in da lahko tudi primerja razlike v verzijah iz različnih obdobij. Družba, katero smo pred 20 leti začeli iz nič, ima danes okrog 50 redno zaposlenih, večinoma visoko izobraženih in usposobljenih informatikov in pravnikov, svoje lastne poslovne prostore, locirane v dveh nadstropjih stolpnice v centru Ljubljane, uveljavljen tržni delež v Sloveniji, s preko 3.000 stalnimi uporabniki (naročniki) ter projekti za ustanavljanje lastnih (ali mešanih) družb v tujini. V letu 1999  je bila družba IUS SOFTWARE uvrščena na lestvici slovenskih gazel (300 najhitreje rastočih podjetij) na drugo mesto po donosnosti (dobičku). Vse to smo dosegli na normalen način, s poštenim delovanjem in poslovanjem, brez kakršnekoli potrebe po morebitnih podkupovanjih (v poslovanju z državnimi organi) ali kaj podobnega, v času, ko se marsikateri podjetniki pritožujejo, da je javna naročila težko dobiti brez kuvert pod mizo. Ne morem si kaj, da ne bi sklepal, da je v Sloveniji pretirano govoriti o kakšnem večjem obsegu korupcije.

Anton Tomažič

Naslednja stran »

Blog Stare vrednote - nove ideje | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |