Desni politiki so otročji

Naj ponovimo in opozorimo, da je bila že paleta Demosovih strank povsem in zadovoljivo široka za normalen začetek demokracije v novi evropski državi: 2 (normalni) levi stranki (SDSS, Zeleni), 2 desni (SKD in SKZ) in 2 sredinski (SDZ, Liberalci). Po kriterijih normalne demokracije – stari prenovitelji, socialisti in mladinci – sploh ne bi smeli preko svojih dotedanjih organizacij kandidirati na volitvah – ker so te organizacije vsebovale dokazano totalitarne in zato nedemokratične elemente.

Takšna prvobitna lustracija bi bila nedvomno povsem normalno sprejeta s strani mednarodne demokratične skupnosti. Pa vendar: razmerje moči in glavna prioriteta Demosovih strank – osamosvojitev Slovenije – takšnega scenarija nista dopuščali!

Takšen nedosleden, pospešen in okužen vstop v tranzicijo ima seveda še danes usodne posledice in predstavlja skoraj nepremagljivo oviro za normalen razvoj Slovenije. Stare prebarvane sile s pomočjo služečih medijev uspevajo vzdrževati indoktrinirane jugo-soc-miselne vzorce in jih s predvolilnimi prevarami izkoriščati za obdržanje na oblasti in pri koritu. Ob tem so za nameček še uzurpirali celoten levi politični spekter (celo izrinili normalno evropsko Tomšičevo socialdemokratsko stranko na desno), ki volivcem ne ponuja niti ene ideološko neobremenjene stranke.

Kot dedinje neobremenjene demosove slovenske pomladi so se vsaj obdržale pri življenju tri demokratične stranke, katere lahko mirno uvrstimo v desni politični pol: SDS, NSi in SLS. Glede te opredelitve pač ne more biti nobenega dvoma, saj so celo formalno povezane v desni skupini evropskih političnih strank – Evropske ljudske stranke EPP.

Kot logično se postavlja vprašanje: Zakaj se slovenske desne politične stranke med seboj prepirajo, namesto da bi se pomirile, med seboj tesno sodelovale dokler so v opoziciji, pripravile skupen predvolini projekt in skušale z njim na volitvah usklajeno zmagati ter preusmeriti Slovenijo v hitrejši zaključek tranzicije?

Da bomo lahko odgovorili na to, se najprej vprašajmo, kaj pa naj bi bila bistvena osnova za kvalitetno in tesno sodelovanje desnih političnih strank?

Kot odgovor se nam pojavljata dva splošna pojma, pa še tretji kot specifičen glede na slovensko zgodovino:

PROGRAM
VREDNOTE
ODNOS DO PRETEKLOSTI

Trdim, da imajo vse tri desne stranke SDS-NSi-SLS glede vseh treh sklopov vprašanj veliko podobnosti in neprimerno več skupnega, kot s katerimikoli drugimi slovenskimi političnim strankami!
Če dobro pregledamo njihove politične programe, bomo videli, da v njih ni nobenih pomembnih vsebinsko različnih rešitev in predlogov. Različni so kvečjemu poudarki, kar pa je ne samo logično, ampak tudi dobro z vidika pritegovanja čimširšega volilnega telesa.

Člani vseh treh političnih strank imajo tudi dokaj podoben spekter vrednot (podobno kot velja za druge članice EPP), temelječih na krščanskem izročilu, srednjeevropski zgodovini, tradicionalni družini, domoljubju, privatni lastnini…

Tudi glede odnosa do preteklosti in do potrebe po spravi imajo vse tri desne slovenske stranke v bistvu (95%) enake poglede. Čeprav se ravno v zadnjem času pogrevajo nepomebne razlike (5%), pa so odgovori na najvažnejša vprašanja isti: glede Jugoslavije, komunistične revolucije, povojnih pobojev, državljanske vojne, totalitarizma, slovenske pomladi…

Če torej klub navedeni kompatibilnosti in celo sorodnosti med tremi političnimi strankami ni kvalitetnega in tesnega sodelovanja, se moramo vprašati, kaj so ovire za to?

Odgovor se žal ponuja kar sam, zanj pa niso toliko odgovorni člani političnih strank, ampak predvsem njihova vodstva:

OČITKI ZA NAZAJ
OSEBNE ZAMERE
SEBIČNOST

Kdor spremlja družbena omrežja, ali vsaj bere dnevno časopisje, sam vsakodevno vidi, koliko očitkov se meče vsenaokrog: kako je kdo glasoval, kdo je kaj prvi predlagal, kako so se arhivi odpirali, mrtvi pokopavali, predsednice volile, člani izključevali, proslave obiskovali, k maši hodili…

Kaj je bilo prej? Vaš predsednik naši predsednici očital totalitarizem? Vaša predsednica našemu predsedniku očitala nedemokratičnost? Z njim pa ne! Potem pa mi tudi z njo ne! Mi že bi… ampak oni nočejo! Ta je bil skupaj s Škrabcem! Ta je bil pa na Voljčevem sestanku! Ta je bvši komunist? Tile pa gejevski lobi?… (že prav smešno)

Če bi se v »pomladnem trojčku« malo spomnili na Demos, ne bi vsak mislil SAMO na svojo stranko, ampak predvsem tudi na skupni cilj desnice, da končno zmaga na volitvah in povrne Slovenijo v pravo smer! Pred volitvami bi takole nagovarjali volivce:

»Volite SDS, če ne pa vsaj NSi ali SLS!«
»Volite NSi, če ne pa vsaj SDS ali SLS!«
»Volite SLS, če ne pa vsaj NSi ali SDS!«

Namesto, da bi funkcionarji teh treh strank nagovarjali Primca in Kanglerja naj ustanovita nove stranke (njihove satelite?), naj bi ju rajši vzpodbujali, naj ojačata obstoječi pomladni trojček (se s svojimi iniciativami in skupinami projektno vključita v katero od obstoječih strank in promovirata skupno predvolilno desno koalicijo!), saj je v pogojih slovenskega volilnega sistema za neko politično skupino (desno… pa tudi levo) optimalno, da gre na volitve s 3 strankami! Če bo desnih strank 5 ali celo več, se bodo volivni glasovi tako porazdelili, da bosta v DZ prišli kvečjemu 2 stranki, vsi ostali glasovi pa bodo (za desnico) izgubljeni, ker majhne stranke ne bodo dosegle volivnega praga!

Če smo torej na vprašanje »Zakaj se slovenske desne politične stranke med seboj ne povežejo?« dobili odgovor, da ne gre za kakšne ovire glede programov, vrednot ter odnosa do preteklosti, ampak zaradi sebičnosti ter medsebojnih očitkov in zamer, potem njihovim vodstvom lahko mirno očitamo: »PRAV OTROČJI STE!«

Prisluhnite pobudi: »Prebudimo Slovenijo!«

Premislite tudi o mojem receptu:

SLOVENIJA PRI ZDRAVNIKU - http://www.casnik.si/index.php/2014/12/17/slovenija-pri-zdravniku/
Formula za to, kako doseči večjo politično stabilnost, pa je naslednja:

O(d)pustitev starih zamer
Dogovor o nenapadanju
Dogovor o medsebojnem podpiranju
Skupno telo

Anton Tomažič

  • Share/Bookmark

Slovenija pri zdravniku 2

Kako doseči večjo politično stabilnost?

Potem, ko smo v prvem delu ugotovili, da so glavni vzroki za težave samostojne Slovenije v nenehni politični nestabilnosti, bom v nadaljevanju predlagal, na kakšen način naj se umiri vsaj desni del političnega prostora ter tako pripravi na (tako potrebno!) zmago na naslednjih volitvah. Seveda je zaželjena tudi stabilizacija na levici, vendar to prepuščamo njim samim.
Kot sem že ugotovil, ponavljam, da bi bilo zelo nesmiselno, kontraproduktivno in drago (zapravljanje časa) ustanavljanje kakršnihkoli novih desnih strank in nam torej preostanejo tri naslednice slovenske pomladi: SLS, NSi in SDS.

In zakaj se sploh lotevam tako – na prvi pogled – iluzornega ter – za večino – nerealnega projekta, kot je konsolidacija slovenske desnice? Zato, ker enostavno ne vidim nobene druge možnosti za rešitev Slovenije iz globoke vsestranske krize. Sam pač mislim, da Slovenijo lahko rešijo le evropsko usmerjeni desni politiki s pomočjo Evropske ljudske stranke. Levica zna samo zapravljati in krizo podaljševati ter poglabljati.

Kako bi se sploh lotili končnega cilja – predvolilna koalicija SDS-NSi-SLS in njena zmaga na volitvah – v času, ko SLS niti v državni zbor ni prišla in ko se SDS ter Nova Slovenija med seboj bolj napadata, kot pa ju napadajo leve stranke? Postopno in potrpežljivo, tako da vsak začne pometati pred lastnim pragom!

1. O(d)pustitev starih zamer

Številne osebne medsebojne zamere, žalitve, očitke (predvsem strankinih funkcionarjev)… bo treba preseči in se sprijazniti s tem, da zrela politika na tem ne more sloneti ter se iskreno samoizprašati: Ali smo bili pa mi vedno korektni? Ali je bilo treba ob napaki druge stranke tako ostro reagirati? Ali se nismo s kakšnimi svojimi ravnanji le maščevali za prejšnje napade na nas?

Da malo ilustriram in predvsem strankama, med katerima letijo najbolj ostre puščice, malo pomagam pri takšnem samo-spraševanju (verjamem, da bi mi na tem mestu lahko sami z veseljem pomagali pri naštevanju »grehov« druge strani)…

Ali se je SDS pred kakšno svojo (predvsem opozicijsko) akcijo (kot n.pr. arhivi, zbiranje kakšnih podpisov ali interpelacija proti predsedniku DZ) pred tem posvetovala z NSi ter si pravočasno zagotovila njeno podporo (po možnosti usklajeno)? Ali je bilo potem spodobno, da je njen predsednik glasovanje (druge samostojne parlamentarne stranke!) javno označil za sramotno? Ali je bilo treba sorodni opozicijski stranki onemogočiti dva sedeža v prvi vrsti DZ? Ali je treba vsako rokovanje EU poslanca Peterleta s Kučanom problematizirati do nivoja dolomitske izdaje (kar je bilo sicer očitno prepuščeno jurišnikom na nižjem nivoju)? Ali je vredno predsednika ene resne stranke dan pred kongresom druge stranke javno napisati, da so problem te druge stranke »poganjki F21«?

Ali ne more Nova Slovenija podpreti kakšne politične akcije SDS v Državnem zboru, tudi če ni bila prej (njej) napovedana in usklajena – če je ta akcija pač dobra? Ali se ne bi spodobilo pokazati malo več razumevanja za velike krivice, ki se godijo predsedniku sorodne stranke z zlorabo pravosodja, kar čivkajo že vrabci na strehi, potrjujejo doktorji prava, pišejo v Družini in dnevno izpričuje široka civilna družba? Ali ni nespodobno, da podmladek NSi prepreči protesno izjavo na mednarodnem nivoju? Ali ne bi bilo logično za opozicijsko »krščansko« stranko, da glasuje za interpelacijo predsednika DZ, ki je množične povojne poboje utemeljil z naravnim pravom? Samo zato ne, ker jo je vložila SDS? Ali ni podlo pri blokadi imenovanja komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami v DZ predlagati tako rešitev (posamično glasovanje), ki le na drug način omogoči, da JJ ne pride v to komisijo?

Zavedam se, da je odpustitev predvsem notranji intimni duševni proces, katerega zelo motijo lastni odgovori (bolje: »izgovori«), vendar pa tudi to ne bi smela biti nepremostljiva ovira za funkcionarje in člane strank, ki imajo v svojem nazivu ali forumu nekaj – krščanskega!

Trenutni spor med SDS in NSi je podoben pogostemu prepiru med zakoncema: (če ju vprašamo ločeno) vsak ima svoj prav, začel je vedno drugi, ki tudi po nepotrebnem zaostruje… jaz le odgovarjam na njegove napade… naj se najprej opraviči, potem se bom pa še jaz… itd. itd.

Za pomoč pri realizaciji te prve, najtežje in najpomembnejše točke, bi bilo koristno eno predavanje za vodstva (vseh treh) strank – psihologa dr. Huberta Požarnika: o mentalnih procesih pri odpravljanju spornih razmerij! Podobno – zelo korisno vlogo – je imel že v času slovenske pomladi, ko je uspešno gladil napetosti med strankami koalicije Demos. Zato bi njegove izkušnje bile zelo koristne tudi sedaj.

2. Dogovor o nenapadanju

Če se gornji prvi korak lahko zgodi le neformalno, pa drugi zahteva že formulacijo in pisno zavezo: Da se stranke NSi-SLS-SDS ne bodo medsebojno napadale! Predvsem ne preko svojih funkcionarjev! Tudi v primerih, ko se ne bodo strinjale s stališči, izjavami in glasovanji drugih strank, jim tega ne bodo niti javno očitale, niti s tem v zvezi dajale izjav, ki bi bile lahko za drugo stran neprijetne ali celo žaljive. Bodo pač ugotavljale, da imajo različna stališča! Pika.

3. Dogovor o medsebojnem podpiranju

Glede na to, da so stranke SDS-NSi-SLS članice iste mednarodne skupine Evropskih ljudskih strank, imajo torej očitno veliko skupnega, dediščino slovenske pomladi, sorodne vrednote, podobne okvirne programe, skupne mednarodne dogodke in aktivnosti – zato bi bilo logično, da so si med seboj simpatične ter prijateljske!

Če bo torej katera od njih v okviru svojega delovanja v parlamentu ali v okviru lokalne samouprave vložila kakšne takšne pobude, predloge, akcije… ki ne bodo ravno »motile« drugih dveh strank, jih bosta ti dve solidarnostno podprli in s tem pokazali dobro voljo za nadaljnje sodelovanje.

Ob raznih volitvah na vseh nivojih, kjer ne bodo sklenjeni še posebni dogovori, se bodo vse tri stranke podpirale v skupno dobro (slovenske desnice) tako, da bodo izvajale ne samo pozitivno kampanjo za sebe, ampak tudi za drugi dve v smislu: »Volite za SDS, če ne, pa vsaj za SLS ali NSi!« Seveda pa nobene negativne kampanje za drugi dve stranki!

4. Skupno telo

Ker bo v praksi nedvomno prihajalo tudi do problemov v zvezi z izvajanjem gornjih dveh dogovorov, bi bilo potrebno, da bi udeleženke imenovale neko skupno telo, ki bi bedelo nad izvajanjem ter po potrebi tudi igralo nekakšno posredovalno, arbitražno vlogo. To bi bil lahko nekakšen »skupni etični odbor«… »skupna koordinacijska komisija«… konec koncev morda lahko celo nekakšen »skupni svet modrecev«? Za slednjega bi bilo morda še najbolje, da bi ga sestavljali kakšni ugledni starejši politiki iz časa Demosa… da bi v današnji čas prenašali tudi nekaj takratne politične atmosfere povezovanja in sodelovanja v skupno dobro celotne Slovenije.

Jasno je, da si nobeno vodstvo politične stranke ne bi dovolilo kakšnega takšnega »nadorgana«, ki bi imel kakršnekoli samostojne pristojnosti in to niti ni potrebno. Predvsem bi moralo biti seveda tudi dogovorjeno, da takšno skupno telo sploh ne bi dajalo nobenih samostojnih javnih izjav: bilo bi samo in striktno za pomoč vodstvom vseh treh strank pri njihovem medsebojnem sodelovanju.
V poslovniku skupnega organa bi moral biti predvsem urejen notranji postopek za odpravljanje spornih situacij. Če bi n.pr. vodstvo ene stranke menilo, da je v drugi stranki prišlo do kršitve Dogovora o nenapadanju, bi to javilo Skupnemu organu, ki bi se do tega opredelil in diskretno, brez obveščanja javnosti – obvestil obe strani, ali naj bi pri tem res šlo za kršitev, ali ne.

Glede na takšno vlogo Skupnega organa je seveda jasno, da bi morali biti v njem resnično ugledni, izkušeni ter zaupanja vredni ljudje. Verjetno bi zadostovali že kar trije: po eden iz vsake stranke.
Verjamem, da bi v primeru dobrega sodelovanja pri varovanju Dogovora o nenapadanju in Dogovora o medsebojnem podpiranju – člani tega skupnega telesa bili tudi že kar zametek nekakšnega iniciativnega odbora za nadaljevanje ter poglobitev sodelovanja v smeri sklenitve predvolilne koalicije SDS-NSi-SLS!

Na koncu pa se ne morem upreti skušnjavi, da ne bi vsaj primeroma ilustriral, kakšne vrste »skupnega organa« si predstavljam, da bi bil dovolj avtoritativen in učinkovit. Samo hipotetično bi bila to lahko naslednja sestava:

Za SDS – dr. Milan Zver, za SLS – dr. Andrej Umek in za NSi – pisec teh vrstic:
Anton Tomažič

  • Share/Bookmark

Slovenija pri zdravniku (1)

Diagnoza

Glavni vzrok za težave samostojne Slovenije je v nenehni politični nestabilnosti, katero ves čas skrbno nadzorujejo in razpihujejo stare sile, ki so bile sicer poražene na formalnem nivoju leta 1990. To jim uspeva preko pomembnih sistemov, kjer so obdržale svoj vpliv (ponekod ga celo povečujejo): mediji, šolstvo, sodstvo, sindikati in posledično tudi javno mnenje.

Začelo se je že takoj po osamosvojitvi, ko je obstajala realna »nevarnost«, da bo Demos zmagal tudi na naslednjih volitvah in tako resno kot z nacionalizacijo, opravil tudi s pošteno privatizacijo in odvzemom privilegijev iz prejšnjega sistema. Najprej je bilo treba destabilizirati stranko SDZ, ki je imela dokaj »kooperativno« vodstvo (Rupel, Spomenka, Bučar in drugi heroji prejšnje «dvorne opozicije«), vendar dosti bolj »protikomunistično« članstvo. Ker je po zelo obširni, vsebinski, kvalitetni in odkriti razpravi (z glasovanjem) članstvo podprlo bolj desno usmeritev ter ni izvolilo Rupla & Co, se poraženci zaradi osebnih ambicij niso hoteli prilagoditi na novo izglasovani politični smeri in so množično izstopili ter ustanovili prvo novo »alternativno« – Demokratično stranko. (Vsaka čast Janši, ki se jim takrat ni pridružil!).

Čeprav je bila preimenovana stranka SDZ- Narodni demokrati takrat edina pravna naslednica prejšnje, so Demokrati s pomočjo predsednika Skupščine RS nezakonito takoj dosegli odvzem velikega dela sredstev za delovanje stranke in jih preusmerili na Demokratsko stranko (ki ni sodelovala na volitvah!). Naslednja velika nezakonitost (protiustavnost!) je bila s strani istih »demokratov« povzročena s tem, da »niso dovolili« izvedbe referenduma o volilnem sistemu (katerega so predlagali Narodni demokrati), čeprav je bil po zakonu obvezen – saj je za to obstajal tudi sklep enega od skupščinskih zborov!

Vzrok pa je seveda jasen: z uvedbo (kombiniranega) volilnega sistema v smeri večinskega, bi se bile demosove stranke prisiljene še bolj povezati in bi na volitvah očitno bili ponujeni dve jasni izbiri: nova demokratična (v bistvu pa desna) in stara (prebarvana levica). Pri takšni jasni politični izbiri bi Demos tedaj gotovo zmagal in (prečiščen od renegatov) omogočal pošteno in normalno tranzicijo, kot smo ji bili priča v številnih drugih vzhodno-evropskih državah. Z močno podporo zvestih medijev je bilo že tedaj treba pod parolo »Zaustavite desnico!« (ki je v bistvu sploh še ni bilo) Demos kar razpustiti!

Namesto, da bi tedaj Slovenija krenila v smer večje politične stabilnosti z nekoliko manjšim številom – transparentnih – strank, je zavila v dve desetletji vse večje nestabilnosti in zmedenosti volilnega telesa. Nekaj mesecev pred vsakimi volitvami je bilo s pomočjo »pridnih« medijev možno ustanavljati vedno nove stranke z mesijanskimi voditelji (a la Jelinčič, Drnovšek, Virant, Janković, Bratušek, Cerar…) in s pomočjo naivnih volivcev tudi zmagovati. Če (ko) so se politične stranke »novih obrazov« osramotile s korupcijo , razočarale z nesposobnostjo ali »ušle z vajeti«, so jih strici pač pustili propasti in ustanavljali nove (tik pred volitvami!). Važno je le, da so preživeli – politiki – in da je bilo možno še naprej rediti »svoje« pri javnem koritu ter nadaljevati s privilegiji!

Recept

Slovenija mora doseči večjo politično stabilnost!

Iluzorno je pričakovati, da bo v Sloveniji kdaj sprejet večinski volilni sistem, saj bi imel za posledico formiranje dveh glavnih političnih skupin (strank), ki bi se izmenjevali na oblasti v zdravem konkurenčnem boju, tako kot se to dogaja v ZDA že dve stoletji.

Velik korak naprej bi bil že kombinirani volilni sistem, kakršega s(m)o leta 1990 pripravili Narodni demokrati in ki ga sedaj predlagajo tudi (celo) poslanci DeSUSa.
Prenehati bi bilo treba z ustanavljanjem novih strank! Tako na levici kot na desnici bi morali volivci spoznati, da se ne splača podpirati navideznih novih obrazov, saj za njimi stojijo stari strici in tete.
Resne sodobne politične stranke morajo vse svoje delovanje utemeljevati na nekih trajnih skupnih vrednotah in ideoloških izhodiščih, sicer lahko zelo razočarajo volivce, predvsem pa tudi svoje lastne člane. Njihova stališča morajo biti načelna in se ne smejo spreminjati glede na »dnevno politiko« ter trenutno prevladujoče javno (»objavljeno!«) mnenje. Problem pa je v tem, da je takšna načelna drža lahko uspešna le dolgoročno, medtem ko se na kratki rok dosti bolj »splača« pragmatizem in koketiranje z mediji ter sprotnimi rezultati javnomnenjskih »anket«. Prava umetnost pa je doseči ravno pravšnjo mero načelnosti proti pragmatizmu ob reševanju dnevnopolitičnih problemov.

V razvitih demokracijah (kamor si gotovo želimo!) sta obe politični opciji – leva in desna -enako legitimni. Ker so bile na žalost v Sloveniji žrtev stricev iz ozadja tudi leve politične stranke, je iluzorno pričakovati, da bi se lahko v doglednem času uveljavila kakšna povsem »nedolžna« (brez korenin iz časa totalitarizma). Zato naj levi volivci rajši kot nove neznanke podprejo kakšno obstoječo stranko kot je na primer SD. Če se bo zgledovala po drugih članicah evropske skupine S&D (socialisti in demokrati), bo tudi v Sloveniji lahko imela dosti bolj »žlahtno« vlogo, kot kakšne ad hoc skrajno leve stranke.
Če je imel Cerar iskreni namen, da bi kaj bistvenega spremenil v slovenski politiki (ne pa predvsem osebnih ambicij), potem bi se lahko včlanil v kakšno obstoječo politično stranko (članico evropske politične skupine) in se v njej trudil po svojih močeh in sposobnostih. Gotovo bi pri tem v vsaki naletel na dobrodošlico in simpatizerje s sorodnimi idejami. S tem bi prispeval k politični stabilizaciji Slovenije, ne pa k njeni destabilizaciji!

Za ideje o novih strankah pa ni imuna niti slovenska desnica. Berem: »Ali za Janševim hrbtom nastaja nova stranka?« Pri tem naj bi sodeloval tudi Dimitrij Rupel… Upam, da gre za dezinformacije!? Spet nazaj na levo? Bi bilo pa res tudi povsem sprevženo, če bi cepili SDS v času, ko je njen predsednik po krivici v zaporu! Res je, da zadnje Janševe reakcije spominjajo na ranjeno zver… (tudi glede odnosa do sorodnih strank)… ampak v njegovi situaciji je to pač razumljivo.

»Bo Aleš Hojs zapustil NSi in šel na svoje?« Bog ne daj! Če se ne strinja s politiko svoje stranke, naj se rajši trudi, da jo spremeni (kot je to korektno delal že doslej!), predvsem tudi na bližnjem kongresu! Veliko nas je, ki smo sicer kritični do nekaterih potez vodstva Nove Slovenije (na primer ignoriranje upravičenih zahtev civilne družbe, zbrane v Odboru2014 za zmanjšanje krivosodja, nepotrebno sodelovanje Peterleta s Kučanom) in to tudi odkrito povemo, vendar je nesmiselno temu dajati nesorazmerno velik pomen (glede na siceršnje aktivnosti in politiko stranke ter njenega vodstva).

Namesto z idejami o drobitvi slovenske desnice, bi bilo bolj koristno razmišljati o njenem zbliževanju povezovanju in združevanju (seveda v obstoječem volilnem sistemu ne v eno samo stranko)! Prepričan sem, da je tudi NSi zelo ljudska stranka, kot tudi da večina članov SLS ni daleč od krščanske demokracije. Zelo težko bi našli kakšne bistvene razlike v programih in vrednotah med SDS in NSi, zato bi zlahka organizirali skupne projekte, poudarjali sorodna izhodišča in složno delovali kot opozicija v Državnem zboru.

Tako bi se lahko tudi bolje pripravljali na naslednje volitve (zelo pomembne, ker edine lahko uveljavijo ta recept!) in slovenskim volivcem končno ponudili eno dobro skupno alternativo dosedanji (predolgi!) pretežno levi oblasti. Nujna bi bila PRED-volilna koalicija SDS-NSi-SLS z jasno vizijo in programom izhoda iz krize.

Namesto stalnih obreganj in celo vzajemnih napadov bi se lahko dogovorili vsaj za »politiko nenapadanja« in predvolilno geslo v stilu: »Volite našo stranko, ali pa vsaj eno od drugih dveh pomladnih strank!« Kaj takega ne bi škodilo nobeni, koristilo pa vsem, predvsem pa Sloveniji!

Priporočam, da si preberete tudi moje nasvete desnici pred prejšnjim kongresom NSi:

http://www.casnik.si/index.php/2013/11/06/nove-pasti-za-slovensko-desnico/

Anton Tomažič

(objavljno v 55. številki revije Slovenski čas 20. 11. 2014)

  • Share/Bookmark

Prava resnica o kolaboraciji

Po razkritju grobišča v Hudi jami leta 2009 je Slovenska demokratska stranka predlagala sedem točk, ki naj bi tvorile podlago za preseganje medvojnih delitev. Glede na to, da jih je letos pred proslavo v Rovtah znova aktualizirala, očitno te točke še naprej odražajo uradno stališče te stranke do te problematike.

Te točke so naslednje:
1. Okupacija je bila podlaga vsega zla. Brez nje ne bi bilo ne vojne, ne revolucije, ne kolaboracije in ne povojnih pobojev.
2. Upor proti okupatorju je bil častno dejanje.
3. Izkoriščanje oboroženega odpora proti okupatorju za prevzem oblasti je bilo zavrženo dejanje.
4. Samoobramba in upor proti revolucionarnemu nasilju je bilo legitimno dejanje.
5. Kolaboracija z okupatorjem je bila zavrženo dejanje.
6. Medvojni in povojni poboji vojnih ujetnikov in civilistov so bili zločin, ne glede na to, kdo jih je izvedel.
7. Posamezniki so imeli znotraj tragičnega dogajanja v času vojne in po njej tudi svoje osebne razloge in odgovornosti, zato je potrebno glede individualne krivde in odgovornosti vsakega soditi posebej. Organizacija, ki ima svojo strukturo in program, pa mora prevzeti temu ustrezno pravno in moralno odgovornost za svoje ravnanje v celoti. Tako jo bo sodila tudi zgodovina.

Z nekaterimi od teh točk se je mogoče v celoti strinjati, z nekaterimi delno, nekatere bi bilo potrebno določneje opredeliti, problematični pa sta dve točki. Pojdimo lepo po vrsti.

Točka št. 1

Trditve v prvem stavku te točke ni mogoče sprejeti. V Sloveniji je večina zla med drugo svetovno vojne nastala zaradi ambicije Komunistične partije Jugoslavije (KPJ), da (za)vlada kot edina dovoljena stranka, brez volitev in brez opozicije. Ta cilj – kot pogoj za uresničitev utopičnega projekta »brezrazredne družbe«, ni bil izvedljiv po mirni poti z demokratičnimi sredstvi, zato so komunisti morali seči po orožju, da bi ga dosegli – morali so izvesti revolucijo. S tem namenom so ustanovili partizanstvo in začeli vojno za prigrabitev oblasti. Krivda okupatorjev je v tem, da so proizvedli ugodne razmere za partijo (v komunističnem besednjaku se temu reče, da so ustvarili »revolucionarno situacijo«), da je krenila v boj za osvojitev oblasti, ker je lahko utemeljeno pričakovala, da se bo ta boj zanjo uspešno končal. Okupacija je bila dar z neba za KPJ, priložnost na katero je ta stranka čakala vse od ustanovitve ter jo tudi izkoristila. Nasilno strmoglavljenje nekomunistične oblasti kot pogoj za vzpostavitev komunistične diktature so v razmerah okupacije komunisti lahko prikazali kot boj za osvoboditev od okupatorjev in z apeliranjem na domoljubna čustva dobili kritično maso podpore ljudi, ki so se jim pridružili misleč, da se s tem, ko se borijo proti okupatorju hkrati že tudi borijo za svobodo, a so v resnici zidali ječo, v katero so komunisti po odhodu okupatorjev zaprli slovenski narod. Da je komunistična revolucija povzročila Slovencem več zla kot tuja okupacija je razvidno tudi, če primerjamo usodo Slovenije in drugih okupiranih dežel, zlasti veliko večje žrtve pri nas. Tako smo npr. imeli Slovenci med 2. svetovno vojno 6.5% žrtev, nam sorodni slovenski Čehi pa le 0.4%, čeprav so bile dve leti dlje okupirani od nas. Jasno je, da ta velika razlika v žrtvah ni posledica okupacije, pač pa revolucije, ki je bila Čehom prihranjena (oziroma jim jo je prinesla Rdeča armada).
Drugi stavek v tej točki pa je malo nelogičen. Namreč ni bila vojna posledica okupacije, ampak obratno. Napadu sil Osi na Slovenijo, oziroma Jugoslavijo, je sledila okupacija, nato pa še vse drugo.

Točka št. 2

S to točko se je mogoče strinjati le do neke mere. Odpor sovražniku je načeloma častno dejanje in tudi napadalec, ki mu je uspelo okupirati državo, še naprej ostaja sovražnik, kljub morebiti sklenjenemu premirju. Toda v praksi je uporaba tega načela odvisna od vsakokratnih konkretnih okoliščin, v prvi vrsti od razmerja sil. To, da je odpor napadalcu častno dejanje, ne pomeni da je vsak neodpor že tudi nečasten. Kadar je okupator premočan in ni izgledov za tujo pomoč proti njemu ter je očitno, da je odpor obsojen na neuspeh in ne bi prinesel drugega kot človeških žrtev in gmotno uničenje, tedaj tudi neodpor takemu sovražniku ni nečastna opcija. Med drugo svetovno vojno poznamo nekaj takih primerov: Češka leta 1939 in Danska leta 1940 se nista upirali nemški zasedbi, enako tudi ne tri baltiške države sovjetski zasedbi leta 1940. Nihče zaradi tega ni tem državam očital strahopetnosti ali pomanjkanja časti.
Stvari se dodatno zapletejo, če napadalcu uspe zasesti napadeno državo in tako postane okupator. V takem primeru postane namreč okupirano prebivalstvo odvisno od okupatorja glede preskrbe z javnimi dobrinami (javni red, varnost, infrastruktura, javne službe itd.), ki jih zagotavlja oblast, v tem primeru okupatorska. Okupirano prebivalstvo je v takih razmerah prisiljeno vstopiti v sodelovanje s sovražnikom-okupatorjem, če želi imeti te javne dobrine, ki so nujne za kolikor toliko normalno življenje. Ta prisiljenost v sodelovanje z okupatorjem iz eksistenčnih razlogov seveda omejuje možnost upora proti njemu, kajti upor nujno ogrozi normalno oskrbo z življenjsko potrebnimi dobrinami. Drug omejitveni dejavnik pa je velika izpostavljenost civilnega prebivalstva. Tisti, ki razmišljajo o uporu kot opciji, morajo računati s tem, da se bo okupator maščeval nad njihovim civilnim prebivalstvom, kot tudi da uporniki praviloma niso sposobni napraviti okupatorju toliko škode, kot jo lahko okupator napravi njim in civilnemu prebivalstvu. Glede na to, da se okupator zaveda, da je v zasedeni deželi nezaželen in da ne more pridobiti naklonjenosti prebivalstva, je edini način za vzdrževanje njegove avtoritete strah prebivalstva pred represalijami v primeru upora. Civilno prebivalstvo tako postane neke vrste talec, ki jamči za varnost okupatorjev pred uporniki, ter tarča povračilnih ukrepov za napade upornikov, po načelu kolektivne odgovornosti. Tudi mednarodno pravo zagotavlja okupiranemu prebivalstvu zaščito le če ne nastopa sovražno proti okupacijski sili. Če strnemo: ko gre za vojskovanje proti sovražniku obstaja bistvena razlika med okupiranimi in neokupiranimi državami. Možnosti slednjih za vodenje učinkovitega boja proti sovražniku so bistveno omejene v primerjavi z neokupiranimi državami, katerih prebivalstvo ni odvisno od okupacijskih oblasti v pogledu oskrbe z eksistenčno potrebnimi javnimi dobrinami ter ne more postati talec povračilnih akcij velikega obsega za utrpljene izgube sovražnika (bistvena razlika je, če se sovražnik lahko maščuje le z bombardiranjem ali obstreljevanjem mest, ki jih ne nadzoruje, ali pa je v stanju neomejeno odvzemati življenja in prostost ljudem ter uničevati dobrine na ozemlju pod njegovim nadzorom). Odgovorno narodno vodstvo bo vsekakor upoštevalo tudi ta vidik ranljivosti lastnega civilnega prebivalstva pri odločitvi o morebitnem oboroženem uporu, kot najradikalnejši obliki nestrinjanja z okupacijo, ter morda izbralo manj radikalne oblike kljubovanja sovražniku (med oboroženim odporom in popolno pasivnostjo je še precej vmesnih možnosti). Tako je ravnala večina okupiranih narodov med 2. svetovno vojno, ne da bi jim zaradi tega zavezniki to očitali. Protiokupatorska gverila je bila precejšnja redkost in še ta je bila povečini pod vodstvom komunistov, ki so z njo zasledovali svoje ozke politične cilje, za žrtve med rojaki pa jim ni bilo mar.
Kot torej neupor okupatorju ni nujno nečastno dejanje, tako tudi vsak upor proti okupatorju ni častno dejanje. Odvisno od cilja/ciljev, ki jih želi doseči z uporom tisti, ki se upira. Ta cilj pa ni nujno osvoboditev (če svobodo pojmujemo v običajnem, ne pa v ideološkem pomenu besede), lahko je tudi nasprotje tega. In prav to se je zgodilo pri nas. Naših komunistov pri odločitvi za upor proti okupatorju niso vodili domoljubni razlogi (osvoboditev domovine), temveč oblastniško-ideološki: prigrabitev absolutne oblasti, izkaz solidarnosti z napadeno Sovjetsko Zvezo in dokazilo lojalnosti »velikemu voditelju« Stalinu. S temi cilji so ustanovili partizanstvo. Če ne bi videli v tem priložnosti za osvojitve oblasti, se komunisti ne bi spustili v to čemur oni pravijo »narodnoosvobodilni boj«. Komunistično-partizanski »upor proti okupatorju« je bil le sredstvo za vzpostavitev komunistične diktature, bil je krinka za prikritje tega cilja in vaba za nekomuniste, da so se šli borit za komunistično oblast. Okupatorji komunistov niso motili, ker so bili tuji zavojevalci, temveč zato, ker so napadli »domovino socializma«, ki je bila komunistom mati in oče hkrati in zato, ker so imeli oblast, ki so jo komunisti zahtevali zase. Tako motiviran upor ni bil častno, marveč sramotno dejanje. Boj za komunistično diktaturo vsekakor ni nekaj častnega, in tudi »boj proti okupatorju« ga ne more napraviti za takega. Tudi način partizanskega boja za komunizem, pardon »boja proti okupatorju«, ni bil vedno časten. Zlasti je vprašljiv brezbrižen odnos do civilnega prebivalstva, ki je postalo žrtev okupatorskih represalij za partizanske akcije. Komunistom ni bilo mar za posledice, ki jih je civilno prebivalstvo utrpelo zaradi njihovih akcij, saj so jim okupatorske represalij prišle prav kot sredstvo rekrutacije ubežnikov pred njimi v partizansko vojsko (to lepo dokazuje Kardeljevo pismo Titu z dne 2.8.1941).
To pa ne pomeni, da med partizani ni bilo tudi takih, ki so se mu pridružili s častnimi nameni. Kot je znano so komunisti prikrivali svoj končni cilj in prikazovali partizanstvo le kot boj za izgon tujega zavojevalca iz naše dežele, kar je nekaj legitimnega in častnega. Veliko tistih, ki so prostovoljno podprli ali se pridružili partizanstvu, so pri njihovi odločitvi vodili domoljubni, ne pa revolucionarni nagibi in boj teh ljudi je bil častno dejanje. Ti ljudje niso odgovorni za vzpostavitev totalitarnega režima, čeprav so s svojim bojem nehote pripomogli, da je bil on vzpostavljen. Njihov častni boj pa ne more spremeniti dejstva, da je bilo partizanstvo ustanovljeno za nečastne namene in da je nasploh odigralo negativno vlogo v slovenski zgodovini (odgovornost za vzpostavitev komunizma, bratomorno vojno in nepotrebne žrtve), zaradi česar to ni gibanje, na katerega bi bili demokratično usmerjeni Slovenci lahko ponosni. Značaj neke organizacije je odvisen predvsem od ravnanja njenega vodstva, veliko manj navadnih članov. Negativna sodba o neki organizaciji ne pomeni hkrati tudi obsodbe vseh pripadnikov te organizacije, pa tudi obratno drži: če je neka organizacija odigrala pozitivno vlogo, to še ne pomeni, da so pozitivno in častno ravnali tudi vsi njeni pripadniki.
Zaradi tega tudi ni mogoče brez pridržkov pritrditi tezi, da je bil upor proti okupatorju častno dejanje. Vse je odvisno od motivov, ki so nagibali nekoga, da se je uprl okupatorju, od ciljev, ki jih je želel z njim doseči, ter od načina na katerega je ta boj vodil. Kot celota, partizanski »boj proti okupatorju« ni bil častno dejanje, ker je bil v bistvu to boj za komunizem, ob tem da je bil za osvoboditev od okupatorjev ta boj nepotreben (to je bilo odvisno od razpleta na svetovnih bojiščih).

Točka št. 3

S to točko se je mogoče strinjati. Veljalo bi le precizirati, da komunisti niso samo izkoriščali »odpora proti okupatorju« za prevzem oblasti, ampak so tudi začeli in vodili ta odpor s tem namenom.

Točka št. 4

Tudi s to točko se je mogoče strinjati. Lahko bi se le dodalo, da je bilo tudi to častno dejanje, nič manj kot upor proti okupatorju.

Točka št. 5

Ta točka je najbolj sporna od vseh. Najprej je treba opredeliti, kaj je to »kolaboracija«. Dobeseden prevod je sicer znan in je vrednotno nevtralen, a se je tega pojma oprijel negativen prizvok. Ljudje si pod »kolaboracijo« (za razliko od »kooperacije«) predstavljajo nečastno, nedovoljeno sodelovanje s sovražnikom. V enobejevski zgodovini se ta izraz uporablja za označevanje ravnanja protirevolucionarnih sil, na kar pa desnica ne bi smela pristati. V komentarju k 2. točki je bilo omenjeno, da se določenemu sodelovanju z okupatorjem ni mogoče izogniti, če se želi ohraniti kolikor toliko normalno življenje ljudi v času okupacije in da v tem smislu tako ali drugače »sodeluje z okupatorjem« večina okupiranega prebivalstva. Poleg tega dopustnega »sodelovanja z okupatorjem«, namenjenega preživetju prebivalstva, pa obstaja tudi nedopustno sodelovanje, ki obsega prostovoljno pomoč okupatorju pri doseganju njegovih vojaških ciljev in ni potrebna za preživetje ali izboljšanje življenjskih razmer okupiranega prebivalstva. Izraz »kolaboracija« se nanaša na to vrsto »sodelovanja z okupatorjem«. V tem pomenu besede je »kolaboracija z okupatorjem« res zavrženo dejanje.

Pa je res upravičeno uporabljati ta izraz za opisovanje domobranskega »sodelovanja z okupatorjem«? Ni. Prvič, domobranci niso prostovoljno »sodelovali z okupatorjem«, temveč je bilo to njihovo sodelovanje izsiljeno. Postkomunisti bodo seveda temu ugovarjali, ampak dejstvo je, da je bilo domobransko »sodelovanje z okupatorjem« toliko prostovoljno, kolikor je prostovoljna obramba napadenega človeka v silobranu. Braniti pa se je zakonsko dovoljeno, celo ubiti v silobranu je dopustno, prav tako iskati pomoč drugega za samoobrambo – tudi pomoč okupatorja, ki je po mednarodnem pravu odgovoren za varnost prebivalstva pod okupacijo. Kot drugo, domobranstvo (oziroma vaške streže kot njegova predhodnica) ni nastalo zaradi nudenja pomoči Nemčiji, da bi dobila svetovno vojno, marveč zaradi zaščite slovenskega prebivalstva, ki ga je ogrožalo komunistično-partizansko nasilje kot tudi okupatorske represalije za dejanja partizanov. Zavarovati protikomunistično usmerjene vaščane pred roparji in morilci z rdečimi zvezdami in odvrniti okupatorske kaznovalne ukrepe od njih – zaradi tega so nastale vaške straže, ki so za svoj nastanek in obstoj nujno potrebovale legalen status pri tedaj navzočih okupatorskih oblasteh, kot tudi orožje, ki so ga lahko takrat dobile edino od okupatorjev. Temu ni mogoče reči »kolaboracija«. Obtoževati domobrance za »kolaboracijo« pomeni odrekati jim pravico do samoobrambe, pomeni priznavati pravico komunistom do nasilja nad političnimi nasprotniki in podpirati to nasilje.

Prav tako ni mogoče očitati »kolaboracije« slovenskim predstavnikom, ki so na začetku okupacije naslovili izraze lojalnosti italijanskim okupatorjem, kajti tudi tu je šlo za izsiljeno ravnanje, pogojeno z željo prihraniti Slovencem v italijanski okupacijski coni takšno zatiranje, kakršnega so bili deležni Slovenci na področju pod nemško okupacijo, predvsem pa vplivati na Italijane, da bi dopuščali prihod slovenskih beguncev iz nemške cone na svoje okupacijsko območje in da ne bi teh beguncev vračali pod nemško oblast. Da tisto »sodelovanje z okupatorjem« ni bilo iskreno dokazuje, da so predvojni slovenski voditelji navezali stik z zakonito begunsko vlado Kraljevine Jugoslavije (ki je bila v vojni z Italijo) takoj ko je bilo to mogoče in ga nato vzdrževali z njo.

Prav tako ni mogoče šteti kot dokaz kolaboracije izsiljene govore protikomunističnih veljakov ter pisanje od okupatorjev cenzuriranega in diktiranega legalnega protikomunističnega tiska. Okupatorji so namreč zahtevali takšne govore in članke kot ceno za dopuščanje samoobrambe, ki je bila življenjskega pomena za protikomunistično prebivalstvo. Resnična stališča protipartizanskih sil izražajo njihove ilegalne publikacije, tam pa ni ničesar, kar bi upravičevalo očitke o »kolaboraciji«. Čisto zavajanje je npr. navajati pisanje Slovenca, uradnega glasila Slovenske ljudske stranke (SLS) – najmočnejše sile v protikomunističnem taboru, kot dokaz za kolaborantstvo te stranke, ko pa je ta stranka (oziroma njena Slovenske legija) izdajala hkrati tudi ilegalni list Svobodna Slovenija, ki je bil zunaj dosega okupatorskih cenzorjev in v katerem ni ene same besede hvale za okupatorje. Skratka, ravnanja protikomunističnega oziroma protipartizanskega tabora med okupacijo in revolucijo v času 2. svetovne vojne ni mogoče imeti za kolaboracijo. »Kolaboracija« je komunistična psovka za protikomunistično samoobrambo in ni potrebe, da današnja slovenska desnica kot politična naslednica medvojnega domobranstva, uporablja ta izraz in ga s tem legitimizira in popularizira. Predstavniki desnice delajo napako, ko na očitke o domobranski »kolaboraciji« odgovarjajo s protiočitki, češ komunisti so pa kolaborirali s Stalinom, Stalin je kolaboriral s Hitlerjem ipd. Ne, na te očitke je treba odgovoriti, da »domobranske kolaboracije« ni bilo.

Enako neutemeljen je tudi očitek o »kvizlinštvu«. Tisti, ki uporabljajo to psovko za domobrance samo razkazujejo svoje neznanje o tem, kdo je bil Vidkun Quisling. On je ob nemškem napadu, še preden je Nemcem uspelo zavzeti Norveško, izvedel puč proti zakoniti vladi (z izgovorom, da je »pobegnila« – enak izgovor so uporabili tudi naši komunisti za svojo uzurpacijo oblasti) ter ukazal prenehanje odpora nemškim agresorjem. Tudi če so se v domobranstvo pritepli kakšni ideološki simpatizerji fašizma in Osi, pa je šlo le za posameznike, ne pa za uradno usmeritev gibanja kot takega.

Standardna psovka, ki jo rdeči uporabljajo za domobrance pa je seveda »narodni izdajalci«. S to psovko so hoteli komunisti s sebe sprati madež narodnega izdajstva tako, da so ga podtaknili drugim. V čem je bilo izdajstvo komunistov nad slovenskim narodom med 2. svetovno vojno? Najprej v tem, da so za oboroženo osvajanje monopolne oblasti izbrali čas, ko je bila država okupirana. S tem je sicer njihov boj za oblast dobil privlačen videz boja za osvoboditev od okupatorja, a je po drugi strani izzval okupatorsko kolektivno kaznovanje in represalije nad slovenskim narodom ter številne nepotrebne žrtve. Če bi komunisti imeli kaj časti in ponosa, bi sprožili gverilski boj za osvojitev oblasti (če so že odklanjali demokratični politični proces) takrat ko država ni bila okupirana, da ne bi ogrozili življenj nedolžnih civilistov. V tem primeru bi namreč domača oblast nastopila le proti njim in ne bi zaradi njihovih oboroženih akcij kaznovala celotnega prebivalstva, kar je običajen instrument okupacijske oblasti za vzdrževanje njene avtoritete v zasedeni državi. Lahko se reče, da je bilo okrog 80 tisoč od skupno 97 tisoč slovenskih žrtev med 2. svetovno vojno posledica komunistične oblastiželjnosti. Naslednje izdajstvo nad slovenskim narodom so komunisti zagrešili, ko so uporabili silo proti tistim Slovencem, ki niso hoteli ubogati njihovih ukazov in se jim podrediti, kar so komunisti zahtevali od vseh Slovencev, ko sebe (oziroma njihovo OF) razglasili za edinega predstavnika slovenskega naroda in (»ljudsko«) oblast. S tem so s krvjo zapečatili razkol med Slovenci v času, ko je bila sloga najpotrebnejša. Ampak njim je bilo pomembneje od sloge med Slovenci, da politične nasprotnike, proti katerim so uporabili silo, prisilijo da v samoobrambi vzamejo orožje od okupatorjev, s čimer so njihove obtožbe o izdajstvu dobile videz verodostojnosti pri narodu in zaveznikih v tujini, ki niso poznali okoliščin, ki so prisilile njihove žrtve v to »izdajstvo«. Da »sodelovanje z okupatorjem« ni bil vzrok za komunistično zmerjanje nasprotnikov z izdajalci, je vidno iz tega, da so oni uporabljali to psovko, še preden je bila država okupirana (dovolj je samo pogledati razglas KPS z dne 3.4.1941). Izraz »izdajalec« ne spada v strokovni, temveč v propagandni jezik in se mu velja izogibati. Toda, kadar začnejo rdeči provocirati z njim jih je dobro malo podučiti, kdo so bili pravi in edini izdajalci med 2. svetovno vojno na naših tleh.

Točka št. 6

S to točko se je mogoče samo strinjati. Ob tem velja pripomniti, da je današnja slovenska postkomunistična levica kot naslednica medvojnega partizanstva obsodila (koliko iskreno je drugo vprašanje) samo povojne poboje, ne pa tudi medvojnih. Z razlogom. S tem ko bi obsodila medvojne partizanske zločine, v prvi vrsti tiste, ki so jih partizani zagrešili še pred nastankom vaških straž, bi izgubile smisel njene obtožbe o »kolaboraciji«, ki je bila odgovor na te partizanske zločine. Vztrajanje pri obtožbi domobranstva za »kolaboracijo« zahteva od komunističnih dedičev, da ne obsodijo medvojnih zločinov svojih političnih prednikov.

Točka št. 7

Tudi ta točka je sprejemljiva. Vsakega posameznika je treba soditi posebej, neodvisno od strani kateri je pripadal. Vrednotenje strani v spopadu ne more determinirati tudi sodbe o posameznih pripadnikih teh strani.

Častni so bili motivi in časten je bil boj tistih, ki so se partizanstvu pridružili, da bi pomagali pregnati okupatorje, da bi pripomogli k vrnitvi odtujenih ozemelj (zlasti Primorske) k matični domovini ali pa da bi se izognili mobilizaciji v tuje vojske. Nečastno je bil boj in ravnanje tistih, ki so s partizanstvom želeli priti na oblast (ob tem še diktatorsko) ali želeli dokazovati svojo vdanost tuji državi in ideologiji, ki je vladala v njej, kot tudi tistih, ki so se partizanstvu pridružili ali ga podprli zato, ker so videli v njem silo, ki bo po koncu okupacije mimo volitev odstranila njim neljubo narodno vodstvo ter »spremenila slovenski narodni značaj«, kot se je glasila ena od programskih točki komunistične Osvobodilne Fronte. Eno samo človeško življenje je preveč za tako pritlehne politikantske in povrh še totalitarne cilje. Toda dejstvo ostaja, da so partizanstvo ustanovili in vodili tisti z nečastnimi nameni, da bi jih z njim uresničili, kar je (oziroma bi moralo biti) ključnega pomena pri presoji tega gibanja. Glavni grehi partizanstva so: s prevaro (ljudem so prikrivali in tajili za kaj se v resnici borijo) je vzpostavilo komunistični režim, ki je Slovenijo za 45 let izobčil iz najnaprednejšega dela Evrope in sveta; zakrivilo je bratomorni spopad med Slovenci; povzročilo je desettisoče nepotrebnih žrtev med Slovenci in eksodus dela slovenskega naroda. Posledice teh grehov Slovenci še danes čutimo.

Med pozitivnimi stranmi partizanstva se največkrat omenjajo uvrstitev Slovencev na zavezniško stran, zasluge za osvoboditev in poraz nacifašizma ter vrnitev večjega dela Primorske. Kar se prvega tiče, nima partizanstvo nobenih zaslug. Na zmagovito stran 2. svetovne vojne nas je uvrstilo že dejstvo, da so nas sile osi napadle in okupirale. Večina okupiranih držav med vojno ni imela protiokupatorske gverile, pa nihče ne pravi, da zaradi tega niso bile na zavezniški strani. Pač pa nas je partizanstvo uvrstilo v komunistično krilo protihitlerjevskega zavezništva na čelu s Sovjetsko Zvezo, namesto v demokratično krilo zahodnih zaveznikov. Partizanstvo ni bilo potrebno zaradi mednarodne uveljavitve slovenskega naroda, ampak zaradi uveljavitve KPJ, kateri so zaradi partizanskega »boja proti okupatorju« zavezniki že med vojno priznali oblast v Jugoslaviji (sicer formalno v obliki »skupne vlade« Tito-Šubašić, ki pa so jo povsem obvladovali komunisti), čeprav ni bila rezultat svobodnih volitev. Partizanstvo je tako odigralo protidemokratično funkcijo poti na oblast mimo volitev. Namesto z volilnimi glasovi so komunisti utemeljevali svojo pravico do oblasti z žrtvami »boja proti okupatorju«, ki so jih večinoma oni sami povzročili.
Tudi kar se tiče konca okupacije, bi le ta prišel tudi brez partizanstva. Partizani niso pregnali okupatorjev iz naše dežele, marveč so ti odšli sami od sebe, potem ko so pred zavezniki podpisali brezpogojno kapitulacijo. Partizanstvo je sicer prispevalo k zavezniški zmagi, a to ni bil razlog njegovega nastanka (razen pomoč Sovjetski Zvezi), po drugi strani pa je povzročilo neprimerno več slovenskih žrtev kot pa je zadalo izgub okupatorjem in je bil tako njegov čisti rezultat na zavezniški bilanci negativen. Tudi ne drži trditev, da je partizanstvo s svojim bojem proti silam osi ustvarilo moralni kapital Slovencem pri zaveznikih. Kot rečeno je ustvarilo moralni kapital komunistom, ki so ga uporabili za nedemokratične cilje.

Zagovorniki partizanstva, ki se pogosto postavljajo z (zahodno) zavezniško podporo, zamolčijo, da je bila ta podpora prigoljufana – komunisti so jim zagotavljali, da nimajo namena uvesti komunizma in na tej podlagi dobili zahodno pomoč, po vojni pa so ta zagotovila in obljube prelomili. Po drugi strani pa so zahodni zavezniki pri odločitvi podpredi partizanstvo gledali na lastne in ne na slovenske interese. Glavni interes zahodnih sil med vojno pa je bil premagati sile osi s čim nižjimi lastnimi žrtvami, ne pa toliko svoboda in dobrobit podjarmljenih narodov. Zato je razumljivo, da zahodni zavezniki niso bili izbirčni, ko je bilo treba pozdraviti in podpreti sobojevnike, ki so bili pripravljeni z vojskovanjem proti Nemčiji prevzeti nekaj njihovega bremena in jim prihraniti nekaj krvi, četudi teh (navideznih) zaveznikov v boju proti Nemčiji niso vodili plemeniti nameni osvobajanja okupiranih narodov, ampak so videli v tem le odlično priložnost in pretvezo za širjenje komunizma. Komunisti so s partizanskim bojem prihranili zahodnim zaveznikom nekaj njihove krvi (sicer ne toliko kot so se hvalili, da naj bi vezali nemških sil na naših tleh) in v zameno od njih dobili njihovo gmotno podporo ter politično priznanje, račun pa je plačal slovenski narod z veliko več prelite lastne krvi kot je bilo zaradi partizanskega boja prihranjene zavezniške krvi. Slovenski protikomunisti in z njimi slovenski narod je tako postal žrtev te makiavelistične računarske politike zahodnih zaveznikov.

Prav tako ni res, da bi bili brez partizanstva Slovenci popolnoma pasivni med vojno, kajti v tem primeru bi stopilo v akcijo (četudi precej kasneje – takrat ko bi to postalo smiselno z vidika razmerja med utrpljenimi slovenskimi žrtvami in zadanimi izgubami okupatorju) demokratično odporniško gibanje/gibanja, ki so bila že zgodaj ustanovljena, a jim je komunistično-partizanska monopolizacija odpora preprečila, da bi izpolnila namen zaradi katerega so nastala. Pač pa nosi partizanstvo krivdo, da konec okupacije ni prinesel tudi svobode v našo domovino. V tem smislu je odigralo enako negativno vlogo, kot jo je v drugih vzhodnoevropskih državah odigrala Rdeča armada.

Edini pozitivni rezultat 2. svetovne vojne za slovenski narod je bila vrnitev večjega dela Primorske. Razumljivo je, da postkomunisti zasluge za to pripisujejo svojim političnim prednikom in njihovemu partizanstvu. To pa je podobno kot trditi, da so za vse ustvarjeno v obdobju 1945-1990 zaslužni komunisti, ker so bili tedaj na oblasti, in da ničesar od tega ne bi danes imeli, če bi bil na oblasti nekdo drug. Trditi, da bi bila brez partizanstva in komunistične revolucije naša zahodna meja danes bolj neugodna za Slovenijo, bi držala le, če se protikomunistična stran ne bi zavzemala za spremembo meje, kar pa seveda ne drži. Slovenski predstavniki v jugoslovanski begunski vladi so si zelo dejavno prizadevali za vrnitev Primorske. Vsekakor pa potem ko so jih komunisti izrinili in uzurpirali oblast zase ter izposlovali mednarodno priznanje teh izvršenih dejstev, protikomunisti niso mogli več vplivati na določanje meje, za kar so postali odgovorni komunisti kot zastopniki Slovencev na mednarodni ravni. To slednje dejstvo gotovo ni koristilo slovenski stvari pri zahodnih zaveznikih, kot je tudi res, da se je pri razmejitvi z Italijo Hrvaška okoristila na račun Slovenije, kar je bilo mogoče, ker je bila Slovenija obravnavana kot brezimen del Jugoslavije, ne pa kot samostojen subjekt. Jugoslavijo pa je leta 1945 obudila od mrtvih prav komunistična revolucija. Seveda je danes nemogoče reči, kako natančno bi se razvijali dogodki, če med 2. svetovno vojno ne bi bilo partizanstva in komunistične revolucije v Jugoslaviji, vendar trditi, da bi v tem primeru Slovenija dosegla ugodnejšo razmejitev z Italijo od današnje je vsaj toliko verodostojno kot trditi, da bi mejna črta danes slabša za nas. Dejstvo je tudi, da sprememba meje ni bila razlog zaradi katerega je partija ustanovila partizanstvo (to velja tudi za slovenske komuniste, za jugoslovanske pa sploh), se pa je tedaj ujel interes partije po oblasti na čim večjem ozemlju s slovenskim nacionalnim interesom po združitvi slovenskih dežel. Prav tako tudi zavzemanje in tudi boj za priključitev Primorske ni dalo komunistom pravice do uzurpacije oblasti ter nasilja nad tistimi, ki se jim niso hoteli podrediti, slednjim pa ne odvzelo pravice do samoobrambe.

Najbolj bedasto pa je početje tistih, ki opravičujejo komunistično revolucijo z domnevno neznosnimi socialnimi krivicami, ki naj bi se dogajale v Kraljevini Jugoslaviji in naj bi jih bilo mogoče odpraviti le z revolucijo. Tukaj je manj pomembno dejstvo, da so v Kraljevini Jugoslaviji obstajali številni elementi socialne države, kot socialno zavarovanje, minimalne plače, podpore za brezposelne, osemurni delavnik itd. (v tem pogledu je bila Jugoslavija primerljiva z drugimi evropskimi državami), bolj je zanimivo, da nekateri še vedno trdijo, da je za odpravo tako imenovanih socialnih krivic potrebno, da KP postane edina dovoljena stranka, vse ostale stranke pa prepovedane. Kot da bi edino komunisti znali reševati socialna vprašanja, čeprav so se tudi na tem področju, kot na vseh ostalih, izkazali za nekompetentne šušmarje. Neverjetno, kako neumno nekateri zagovarjajo diktaturo. Po njihovi logiki bi vsaka stranka lahko razglasila razmere za nevzdržne, sebe za edino sposobno rešiteljico in na tej podlagi zahtevala diktatorsko oblast. Dejstvo je, da komunisti niso prinesli »pravičnejše družbe«, temveč več krivic in manj svobode kot jo je bilo pred 2. svetovno vojno.

Kar se protikomunistov tiče, so imeli vso pravico nepridružiti se in nepodpreti partizanstvo kot tudi odvračati druge ljudi od tega gibanja. Če je med vojno lahko obstajal dvom o tem, ali se partizani res borijo za svobodo ali pa le za komunistično oblast in s tem proti slovenski svobodi po koncu okupacije, pa so dogodki po maju 1945 dali prav protikomunistom. Tudi če se partizanstvo ne bi borilo za komunistično oblast, komunisti niso imeli ljudskega mandata, da kogarkoli silijo, da se jim podredi. Potem ko so uporabili silo proti tistim, ki jih niso hoteli ubogati, so njihove žrtve imele vso pravico braniti se in v ta namen tudi zaprositi za pomoč takrat navzoče okupacijske oblasti, brez odobritve katerih je bila njihova samoobramba itak neizvedljiva. To, da so morali iskati pomoč pri okupatorjih, ne more biti razlog, da bi se jih obsojalo, kvečjemu nasprotno: lahko jim je v čast, da so svojo svobodoljubno držo potrdili s tem, da so napravili to nepopularno odločitev, za katero je bilo jasno, da je številni dobronamerni doma in na tujem ne bodo razumeli, njihovi sovražniki pa jo bodo propagandno uporabili za podkrepitev svojih obtožb o izdajstvu. Ta samoobrambno-eksistenčni razlog je bil ključnega pomena za nastanek vaških straž kot predhodnic domobranstva. Šele pozneje se mu je pridružil protirevolucionarni motiv preprečiti komunistom prigrabiti oblast po odhodu okupatorjev. Tudi ta drugi razlog za obstoj domobranstva je bil legitimen in časten. Komunistični nakani osvojiti oblast z orožjem, mimo volitev, se je bilo mogoče zoperstaviti samo s silo in organiziranjem vojske, ki bi ta komunistični načrt preprečila in zavarovala demokracijo v Sloveniji po odhodu okupatorjev. Najcenejši (z vidika izgube slovenskih življenj in dobrin) način za postavitev take vojske pa je bil izkoristiti okupatorja kot vir orožja in opreme za to vojsko. Alternativni način, to je organiziranje protikomunističnega odporniškega gibanja, je bil zelo težko izvedljiv potem ko so komunisti monopolizirali odpor in razpredli svojo podtalno organizacijo tako rekoč do zadnjega zaselka, razen tega pa je bil nesmiseln z vidika razmerja med slovenskimi žrtvami in sovražnikovimi izgubami ter je bil v nasprotju z načelom protikomunistov, da ne bodo po nepotrebnem izpostavljali slovenskih življenj. Dejansko je domobranstvo predstavljalo zaščito za civilno prebivalstvo pred okupatorji, ki so zaradi domobrancev bolj ali manj opustili neselektivne represalije nad vsemi Slovenci ter se večinoma omejili na kaznovanje pripadnikov in sodelavcev partizanstva, ostalim pa prizanesli. Domobranci so se tako žrtvovali za slovenski narod, da bi utrpel čim manj žrtev med vojno ter da bi živel v svobodi in demokraciji po 2. svetovni vojni in na koncu sami plačali najvišjo ceno za to. Nečastni so bili motivi in nečasten le boj tistih posameznikov (vkolikor so sploh obstajali – izsiljene javne izjave niso noben dokaz za to), ki so se domobranstvu pridružili, da bi pomagali Nemčiji k zmagi, ker so ideološko soglašali z nacističnim »novim redom«. Drugače pa je Slovensko domobranstvo predstavljalo izraz ljubezni slovenskega človeka do svobode (zaradi tega se domobranci niso hoteli podrediti komunistom in pridružiti partizanstvu), njegove volje do življenja (vzrok za nastanek domobranstva) in nesebičnega podrejanja lastnih interesov skupnemu dobremu (domobranci so žrtvovali svoje dobro ime in svoja življenja, da bi slovenski narod živel med okupacijo in živel v svobodi po okupaciji). Zaradi vsega tega je nesmiselno zahtevati od še živečih domobrancev in današnje slovenske desnice kot politične naslednice medvojnega domobranstva, naj obsodijo »kolaboracijo«. Kolaboracije, kot rečeno, pri domobranstvu ni bilo, tisto kar (post)komunisti označujejo s tem izrazom pa je bila v resnici samoobramba, do katere ima pravico sleherni človek. Pač pa lahko desna stran obsodi (in je že obsodila) primere prekoračitve dopustnega silobrana, do katerih je tudi prihajalo in katerim se v državljanskih vojnah praktično ni mogoče povsem izogniti.

V prihodnje je bolje, da se SDS namesto jalovega predlaganja točk okoli katerih se Slovenci ne bomo nikoli poenotili posveti promoviranju protikomunistične interpretacije 2. svetovne vojne in komunistične revolucije na Slovenskem. Manj ko bo Slovencev verjelo enobejevski pravljici, ki deli Slovence na osvoboditelje na levici in izdajalce na desnici, bližje bomo preseganju delitev in spravi med Slovenci.

  • Share/Bookmark

Prava resnica o NOB

Ni skrivnost, da je komunistična indoktrinacija pustila globoke sledi v miselnosti slovenskega naroda. Področje, v katerem so bili komunisti najbolj uspešni pri pranju možganov slovenskemu narodu, je oblikovanje njegovega zgodovinskega spomina. Glede na to, da pogled na preteklost v veliki meri določa tudi človekovo ravnanje v sedanjosti in prihodnosti, je jasno, da ima zgodovinski spomin neizogibno tudi aktualne politične implikacije. Volilni izidi v dobrih dveh desetletjih slovenske demokracije, natančneje politična premoč levice v Sloveniji, ki nima primere med novimi članicami EU, to popolnoma potrjuje. Vendar ne gre samo za zgodovinsko zavest navadnih ljudi, bolj osupljivo je, da komunistične zgodovinske interpretacije sprejemajo kot samoumevne celo mnogi ljudje na desnici, za katere to ne bi pričakovali.

Ena izmed takih »splošno sprejetih« komunističnih interpretacij je povezovanje partizanstva z osvoboditvijo slovenskega naroda. Celo politiki, škofje in zgodovinarji, ki jim nikakor ni mogoče očitati naklonjenosti komunizmu, govorijo in pišejo, da je bilo partizanstvo osvobodilno gibanje, ki je vodilo narodno-osvobodilni boj (poleg revolucije), ki naj bi se končal z osvoboditvijo maja 1945. Vprašanje je, ali se ti ljudje sploh zavedajo, kaj govorijo, ko ponavljajo te komunistične floskule. Ali se kdaj vprašajo, kaj pomeni »osvoboditev«, kaj je to »svoboda«? Če bi resno poskušali odgovoriti na ti vprašanji, potem bi morali ugotoviti, kako nevzdržne so njihove trditve in kaj z njimi sporočajo.

Navadno se kot dokaz osvobodilne narave partizanstva navaja, da se je to gibanje »borilo proti okupatorju«. Že, toda boriti se proti okupatorju še ne pomeni nujno tudi boja za svobodo. Odsotnost okupacije in svoboda sta dve različni stvari; natančneje, neka država ne sme biti okupirana, da bi bila lahko svobodna, toda ni vsaka neokupirana država samo zaradi tega že tudi svobodna. Veliko držav je, in še več jih je bilo v preteklosti, ki niso (bile) okupirane, a so (bile) pod vladavino nedemokratičnih režimov in zaradi tega niso (bile) svobodne. Najbrž ne more biti dvoma, da npr. Severna Koreja ni svobodna država (za njene državljane), četudi ni okupirana.

Vprašanje, ali se je partizanstvo borilo za svobodo ali se ni, je potemtakem odvisno od odgovora na vprašanje, ali je Slovenija po partizanski zmagi leta 1945 postala svobodna ali ne. Postkomunistična levica odgovarja pritrdilno, kar je razumljivo, saj izhaja iz režima, ki je tedaj prevzel oblast (četudi ni združljivo z demokratično usmeritvijo, katero v besedah izpoveduje tudi ta levica), nerazumljivo in nelogično pa je, če je to tudi mnenje ljudi, ki ne pripadajo temu idejno-političnemu krogu. Za ljudi, ki so po letu 1945 javno izpovedovali stališča in vrednote, za katere se zavzema današnja slovenska desnica, namreč ni bilo svobode, ampak zapor (če ne celo kaj hujšega). In dokler ti ljudje niso bili svobodni, tudi Slovenija ni bila svobodna.

Slovenija spada med tiste države, katerim konec vojne in okupacije leta 1945 ni prinesel tudi svobode, ampak komunistično diktaturo. To, da so bili na čelu te diktature domači ljudje, ni predstavljalo tolikšne spremembe na bolje, da bi upravičilo izraz »osvoboditev« za takratno stanje, saj človek ni že svoboden samo zato, če ga, zaradi kritičnega javno izraženega mnenja o oblastnikih, zaslišuje domači udbovec namesto tujega gestapovca in je poslan na Goli otok namesto v Dachau. Svoboda je prišla k nam šele leta 1990 s prvimi večstrankarskimi volitvami, ko se ljudem ni bilo več treba bati zapora v primeru kritike oblasti, v polnem obsegu pa naslednje leto z državno osamosvojitvijo Slovenije. Trditi, da smo postali Slovenci svobodni leta 1945, pomeni priznavati Komunistični partiji pravico do vladavine kot edine dovoljene politične stranke, kar se je začelo tistega leta in trajalo naslednjih 45 let.

Partizanstvo nam torej ni prineslo svobode, kar pomeni, da se zanjo tudi ni borilo. Ne le to, partizanstvo se je borilo proti svobodi slovenskega naroda in nosi krivdo, da je Slovenija postala svobodna šele leta 1990, namesto v letih 1945/46 kot naši severna in zahodna soseda, ki sta imeli že tedaj svobodne večstrankarske volitve. Če je druge vzhodnoevropske države leta 1945 prikrajšala za svobodo sovjetska Rdeča armada, ki je tem državam vsilila komunistične diktature, je to neslavno dejanje pri nas opravila samooklicana »narodnoosvobodilna« vojska!

Nekdo bo na to odvrnil: Kaj pa partizanski boj proti okupatorju, mar to ni bilo nekaj pozitivnega? Ne, ni bilo. In sicer zato, ker ta boj ni bil namenjen osvoboditvi slovenskega naroda, ampak vzpostavitvi komunistične oblasti nad njim, za sam konec tuje okupacije pa je bil ta boj (in velike žrtve, ki jih je povzročil) nepotreben. Tujih okupatorjev (tako italijanskih kot nemških) namreč niso partizani pregnali iz naše domovine, temveč so jo okupatorji sami zapustili, potem ko so po porazih na glavnih svetovnih bojiščih podpisali kapitulacijo. Noben resen zgodovinar ne zanika, da bi tudi v primeru neobstoja partizanstva sile osi izgubile drugo svetovno vojno in bi se njihova okupacija naše domovine končala. Se pravi, partizanski »boj proti okupatorju« – nepotreben za končanje okupacije – je bil le sredstvo za dosego nedemokratičnega cilja – komunistične osvojitve oblasti brez volitev oziroma komunistične revolucije. Bil je učinkovita krinka, ki naj ta končni komunistični cilj zakrije, in vaba, ki naj z apeliranjem na domoljubna čustva pritegne nekomuniste v boj za komunistično oblast. Ne drži, da naj bi se partizanstvo borilo tako za osvoboditev kot tudi za revolucijo. Partizanstvo se je borilo zgolj za komunistično revolucijo, proti okupatorjem pa le zato, ker je bila oblast, ki so jo komunisti morali strmoglaviti, da bi lahko oni zavladali, pač tedaj v rokah okupatorjev. Osvoboditev in komunistična revolucija kot način vzpostavitve komunistične diktature se izključujeta, ne glede v kakšni obliki in pod kakšnim zunanjim videzom (denimo videzom »boja proti okupatorju« kadar poteka v času okupacije) se ta revolucija izvaja.

Partizanstva in komunistične revolucije, katero njeni zagovorniki imenujejo »narodnoosvobodilni boj« (»NOB«), ni mogoče razumeti brez narave in ciljev Komunistične partije (KP). Ta stranka je bila prepričana, da ji ne glede na voljo ljudstva pripada pravica do absolutne oblasti kot edino dovoljeni stranki brez volitev in opozicije, ker pozna zakone zgodovine kot pot, po kateri bo popeljala človeštvo do brezrazredne družbe, neke vrste raja na zemlji. Ta cilj po mirni, demokratični poti ni uresničljiv, zato so komunisti vedeli, da bodo morali (absolutno) oblast osvojiti z orožjem, oziroma izvesti revolucijo, ki bo terjala žrtve tudi na njihovi strani.

Za uspešno (oboroženo) osvojitev oblasti pa so morale obstajati izredne razmere oziroma »revolucionarna situacija« v njihovem žargonu (v normalnih razmerah revolucija ni mogoča), ko je oblast zelo nepriljubljena, nasprotniki komunistov oslabljeni, prebivalstvo pa zelo nezadovoljno ter so se komunisti z demagoškimi gesli lahko predstavili kot njegovi rešitelji in ga mobilizirali za strmoglavljenje dotedanje oblasti, ki je pripeljalo njih na oblast, ki je nato niso več izpustili iz rok. Vse, kar so komunisti počeli v Kraljevini Jugoslaviji, je bilo čakanje in pripravljanje na ta usodni trenutek, ko bi prišel ukaz za juriš na oblast oziroma za revolucijo, in delovanje – kolikor je bilo to v njihovi moči – da bi nastopil čim prej.

»Revolucionarno situacijo« so pri nas ustvarili agresorji iz sil osi, ko so napadli in okupirali našo domovino, »dan D«, ko so bili izpolnjeni vsi pogoji iz komunističnih učbenikov za uspešen naskok na oblast, pa je za jugoslovanske (in z njimi slovenske) komuniste napočil šele ob napadu nacistične Nemčije na »domovino socializma« Sovjetsko Zvezo. Tedaj so naši komunisti, prepričani v hiter zlom Nemčije, sklenili, da se tudi oni pridružijo zmagoviti Rdeči armadi ter oklicali »upor proti okupatorju« kot kodno ime za komunistično revolucijo. Dokler pa sta bila Hitler in Stalin še tesna zaveznika, so slovenski komunisti – 27. Aprila 1941 – ustanovili »Protiimperialistično fronto«, uperjeno proti skupnemu sovražniku: zahodnim demokracijam (predvsem Angliji, Franciji in ZDA).

Komunisti so z genialno zamišljeno in mojstrsko izpeljano največjo prevaro v slovenski zgodovini – ob zanje ugodnih mednarodnih razmerah, pa tudi napakah nasprotne strani – resnično potegnili veliko (tudi dobro mislečih) Slovencev, a vseeno je bila za njihovo zmago ključna geopolitična lega Slovenije, ki je tiste usodne pomladi 1945 imela to nesrečo, da so ledeni vetrovi z (jugo)vzhoda prišli v naše kraje pred vetrovi svobode pihajočimi z zahoda.

Ob takratni mednarodni konstelaciji in ob takem zemljepisnem položaju tudi drugačen, za komuniste manj ugoden potek medvojnih dogodkov v Sloveniji (če Slovenci ne bi množično nasedli njihovi prevari) ne bi proizvedel drugačnega rezultata leta 1945, bi pa skoraj zagotovo imel za posledico drugačno današnjo Slovenijo od te, v kateri živimo. Če nič drugega, bi bilo precej manj verjetno, da bi današnji dediči komunistov lahko vknjižili v svoj konto še moralno zmago, ko jim celo njihovi nekdanji preganjanci iz vrst razrednih sovražnikov pritrjujejo, da so z revolucijo, naperjeno proti tem istim razrednim sovražnikom, prinesli svobodo Slovencem.

Prava narava NOB (in s tem tudi partizanstva) se kaže tudi na simbolni ravni: če bi bil pravi cilj (le) osvoboditev domovine od okupatorja, bi se lahko borili pod obstoječo in tradicionalno slovensko zastavo trobojnico! Namesto tega pa so uporabljali rdečo zvezdo (nekaj časa celo tudi srp in kladivo) kot simbol revolucije!

Seveda je treba vedno, kadar kritično obravnavamo NOB in tudi »partizanstvo«, dodati in poudariti, da je bilo v to gibanje vključenih (prostovoljno ali prisilno) tudi veliko poštenih in domoljubnih Slovencev in Slovenk, ki so se iskreno borili za osvoboditev od okupatorja in mnogi za to tudi žrtvovali svoja življenja. Mnogi od njih so se tudi (vse bolj) zavedali, da pa so izkoriščani s strani komunističnega vodstva NOB, kateremu je bila glavna prioriteta revolucija in nasilen prevzem oblasti.

  • Share/Bookmark
Blog Stare vrednote – nove ideje | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Digg 3 Columns