Največja Velika priložnost

Velika priložnost se je za Slovenijo ponudila v zadnjem desetletju dvajsetega stoletja in k sreči jo je znala tudi izkoristiti. Imel sem srečo, da sem pripadal generaciji, ki je uresničila stoletne (tisočletne?) želje naših prednikov, da si ustvarijo svojo lastno (samostojno!)  državo in se kot enakovreden partner vključijo v vse najpomembnejše mednarodne organizacije. Ponosen se, da sem pri tem enkratnem dogajanju lahko tudi aktivno sodeloval in po svojih močeh prispeval kakšen kamenček k mozaiku, ki bo za vedno ostal zapisan v zgodovini.

Saj… zgodovina se šele piše in na koncu bodo, kot vedno, vse (pomembne) stvari prišle na svoje mesto. Čas, dokler so še živi (in aktivni) ljudje, ki so (so)ustvarjali  pomembne (zgodovinske) dogodke seveda še ni primeren, da bi se dokončno zapisali zgodovinski učbeniki, po drugi strani pa je še možno priti do informacij in tudi ozadij, ki marsikaj pojasnijo.

Sam se doslej – kot izpričan član Demosa – nisem kaj dosti vmešaval v prikaze tedanjega dogajanja, čeprav sem se ob branju raznih memoarjev dostikrat pomilovalno nasmehnil ali zakrilil z očmi: »Tile se hvalijo z osamosvojitvijo Slovenije?«. Malo bo pa le treba še kaj osvetliti z druge strani… Tudi to je lahko kamenček v mozaiku novejše slovenske zgodovine.

Neposreden povod za tole pisanje je prispevek dr. Dimitrija Rupla »Ali se splača prestopati?« za Pisma bralcev v Delu dne 18. septembra 2008. Takole gre pojasnilo, ki je v prvem delu povsem resnično, v drugem pač ne: »… želim pojasniti, da sem bil l. 1990 član Demosove vlade kot predsednik SDZ in podpredsednik Demosa. SDZ se je preimenovala v Demokratsko stranko in l. 1992 sem bil njen poslanec…« Ker se takšne dezinformacije že kar predolgo pojavljajo, bo morda kakšnega mladega zgodovinarja zaneslo, da bi tole o preimenovanju vzel kar za zgodovinsko dejstvo… Vsakdo, ki je bil blizu tedanjih dogajanja pa dobro ve, da je resnica povsem drugačna: da so nekateri člani (manjšina, vendar večina starega vodstva) SDZ po kongresu v Cankarjevem domu (že kar na mestu samem) stranko zapustili in ustanovili svojo novo Demokratsko stranko. Stranka SDZ pa je dobila nove legitimne organe in nato še kar nekaj let delovala, najprej kot SDZ-Narodno demokratska stranka in nato kot Narodni demokrati. Bom pa ja vedel, saj sem bil na tem kongresu izvoljen za njenega podpredsednika!

Za razumevanje teh dogodkov (ki pa so imeli zelo pomembno ideološko ozadje in velike posledice za delovanje Demosa, s tem pa posredno tudi Slovenije kot celote) pa je potrebno nekaj več pojasnil. In ker me ravno srbijo prsti, bom k temu tudi sam nekaj dodal.

Veličina dogodkov v začetku devetdesetih let je v tem, da se je Slovenija osvobodila komunizma in da se je osamosvojila!

Komunizem je bila ena največjih katastrof, ki je prizadela 20 stoletje. (Podobni sta bili seveda tudi fašizem in nacizem, ki pa sta k sreči imeli precej krajši rok trajanja.) Usodno je prizadel tudi Slovenijo in jo za pol stoletja zavrl v njenem naravnem (demokratičnem in gospodarskem) razvoju.

Čeprav se je (komunizem) še v sedemdesetih letih prikazoval kot nepremagljiv (Dolanc: »V Jugoslaviji je pač na oblasti Zveze komunistov. In tako tudi vedno bo…«), pa se je že v osemdesetih letih videlo, da bo propadel. Socialistične internacionale zbrane okrog Sovjetske zveze ne bi premagala nobena zunanja sila (tudi ZDA ne!), sistem se je zrušil navznoter. Zaradi (predvsem ekonomske) neučinkovitosti in zaradi posledic sistemske teorije – ni se mogel ustrezno odzivati na izzive novega časa.

Ker je bilo neizbežno, da bo komunizem propadel, je bilo neizbežno, da bo propadel tudi v Jugoslaviji! Ali si lahko kdo predstavlja, da bi se demokratizirale vse vzhodnoevropske države, imele večstrankarski sistem in demokracijo, v Jugoslaviji bi imela pa še naprej politični monopol Zveza komunistov? Gotovo ne.

Torej: (da si bomo malo pregnali kakšen pretiran napuh): če ne bi izvedli demokratičnih sprememb v Sloveniji tisti, ki smo jih – Nova revija, Društvo pisateljev, Bučar, Janša, Jambrek, Pučnik, Rupel, Peterle, Demos, SDZ, Kučan, Drnovšek… Tomažič – bi jih pa kdo drug! To je bilo neizogibno! Do demokratizacije in večstrankarstva bi prišlo v vsakem primeru.

Ne bi pa se v vsakem primeru Slovenija osamosvojila! Glede tega pa so možni (in celo bolj verjetni) povsem drugačni scenariji! Ker smo bili tako zvezani z Balkanom, je po moji oceni vsak od možnih drugih scenarijev veliko slabši in na žalost tudi bolj krvav. Če bi tisti vlak – za odcepitev – odpeljal, bi prav dolgo čakali na drugega ugodnega… (kot ga še danes čaka toliko narodov, tudi veliko večjih od slovenskega)…

Imeli smo neverjetno srečo, da smo se tedaj tako hitro in dobro znašli, imeli fantastično ekipo (kombinacijo starejših modrecev in mladih aktivistov) in veliko sreče – pomoč od zgoraj (ugodno konstelacijo zvezd za laike in Božjo pomoč za nas vernike).

Samostojne Slovenije pa verjetno še dolgo ne bi bilo brez Nove revije, Društva pisateljev, Bučarja, Janše, Jambreka, Pučnika, Rupla, Peterleta, Demosa, SDZ…

Tukaj se bom malo pomudil: SDZ – Slovenska demokratična zveza. Kar bom o njej napisal, bo nekaterim bolj všeč, nekaterim manj. Moj edini motiv pa je (rahla) korekcija javne podobe te pr(a)ve opozicijske stranke kot znanilke Slovenske pomladi.

 

  • Share/Bookmark


Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.

Blog Stare vrednote – nove ideje | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Digg 3 Columns