Nekaj o intelektualnih elitah

Po 45-letni diktaturi je v Sloveniji pač obstajala le ena – levičarska. Posamezni desno usmerjeni intelektualci s(m)o bili povsem zdesetkani in praktično brez možnosti javnega nastopanja. Normalno se je slovenska desnica lahko razvijala le v (omejenih pogojih) v tujini, pri zamejcih in v diaspori. Kdor se je s prepovedanimi idejami izpostavljal v domovini, je pristal v zaporu ali pa je vsaj imel velike probleme na delovnem mestu in v družbenem okolju enoumja. Tako se seveda tudi niso mogli razviti mnenjski voditelji (desnice) in tako s(m)o posamični razumniki bili pretežno v anonimnosti. Mislim, da je bil eden takšnih tudi Lojze Peterle. Verjamem, da je kaj objavljal, vendar jaz za njega nisem mogel zvedeti…

Za mladega človeka s solidnimi talenti in voljo do dela in življenja je bilo v takšni družbi zelo težko živeti, če se ni uklonil in pridružil levičarski eliti. Praktično so imeli določene limite, do kod lahko sega njihova kariera. (Jaz sem jo dosegal s tem, da sem postal pravni svetovalec generalnega direktorja Litostroja, nisem pa niti pomislil, da bi lahko postal na primer direktor TOZD-a (za mlade bralce moram že pojasniti: Temeljna organizacija združenega dela), ker sem zavrnil vstop v Zvezo komunistov. Zato ne moremo (in ne smemo) obsojati nikogar, ki se je nekoliko uklonil (beri: vstopil v ZK), da bi sploh lahko uresničil svoje življenjske potenciale. Nekateri so sprejeli partijsko knjižico že samo zato, da bi lahko svoj revolt sploh izrazili – znotraj partije, saj drugje za relevantno aktivnost sploh ni bilo prostora. Verjamem, da je bil eden takšnih tudi Janez Janša, saj je  takoj začel »rovariti« in javno delovati v ZSMS, pisati v Mladino (ki je bila tedaj za 180 stopinj drugačna, kot je danes) in je v končni fazi tudi fermentiral slovensko pomlad.

Naj za ilustracijo svoje – priznam da dokaj pasivistične – drže  slovenskega desnega intelektualca navedem tale dialog, katerega sva imela s (slavnim!) Francijem Tomšičem sredi 80-ih let kot sodelavca v Litostroju. Ja, kot boste videli, je Franci res eden prvih v Sloveniji začel govoriti o večstrankarstvu, saj ga je tudi spoznal, ker je pred tem več let delal v Nemčiji.

Franci: »Madonca, Tone, a se strinjaš, da bi morali v Sloveniji ustanovit kakšno stranko?« (prosim, to je bilo okrog leta 1984!)

Jaz: »Ja, se strinjam… Se pa hecaš, kajne?«

Franci: »Ne, resno mislim! Eno socialdemokratsko stranko…«

Jaz: »Veš kaj, če bi pa že ustanovili novo strankao, bi morala biti pa kakšna desna, kajne? Da bi bila vsaj res opozicijska, saj eno zelo levo že imamo…«

Franci: »Ne, jaz sem bolj za socialno demokracijo…«

Jaz: »To potem spet ni nič.. Kakšna demokracija bi bila pa to, da bi imeli samo leve stranke? Če bi že ustanovili novo stranko, potem bi morala biti na primer krščanskodemokratska…«

Franci: »No, sedaj se pa ti hecaš, kajne?«

Besede morda niso povsem v pravem zaporedju, vsebina najinega dialoga pa povsem točna, saj sva podobne misli kar nekajkrat izmenjala…

Franci je kasneje res ustanovil socialdemokratsko stranko, katere naslednica je danes Janševa SDS.

Jaz pa sem se pridružil pobudi za ustanovitev prve opozicijske stranke, na ustanovnem kongresu SDZ dne 11. 1. 1989.

V Cankarjev dom sem prišel kot osamljen desničarki razumnik, opogumljen z gibanjem slovenske pomladi preteklega leta, kjer sem tudi sam po svojih močeh sodeloval.

Ustanovni zbor za SDZ pa je pripravila elita, ki se je lahko razvila (v preteklih desetletjih) lahko samo zato, ker je bila vsaj pogojno – leva. Ne bom zapisal, da so intelektualci na čelu z Dimitrijem Ruplom in zakoncema Hribar lahko javno delovali le zato, ker so bili nekakšna »dvorna opozicija« (sicer bi bili onemogočeni), ker bi bilo to preveliko poenostavljanje. Dejstvo pa je, da so morali delovati zelo previdno, samo-omejevalno, taktično, spravljivo (s SZDL-jem), postopno… Zato si tudi še niso mogli (upali) privoščiti, da bi se nova stranka imenovala SDS – Slovenska demokratska stranka (kar sem sicer jaz predlagal že poleti 1988 s svojim člankom v Novi reviji). Zaenkrat je bila le še SDZ – Slovenska demokratična zveza.

Med množico simpatizerjev in ustanovnih članov  sem bil jaz seveda povsem anonimen – pripadal sem pač desni intelektualni (ne)eliti… Zato mi ni preostalo drugega, da sem se kar sam predlagal za izvolitev v prvi Svet stranke. Kandidaturo sem sicer pošteno utemeljil, tako kot se to dela v demokraciji, približno takole:

»Spoštovani! Mene gotovo ne poznate, zato se moram kar sam predstaviti in kandidirati. Pripadam sloju, ki je bil dolga desetletja povsem odrezan od politike: slovenskim kristjanom. Vesel sem, da danes skupaj ustanavljamo prvo svobodno stranko in bom v njej z veseljem aktivno deloval. Ker pa vem, da je tudi med vami veliko slovenskih kristjanov, pričakujem, da bomo v tej naši novi stranki imeli možnost uveljavljati svoje interese in stališča. Če me boste izvolili v Svet stranke, vas bom tam z veseljem zastopal…« Močan aplavz je z aklamacijo potrdil mojo izvolitev… Dimitrij Rupel pa je kasneje v svoji knjigi moj nastop označil kot samopašen… (Ampak, seveda, to je bilo že kasneje, po našem razkolu, ko je iz SDZ izstopil).

To je bil tudi začetek moje politične kariere. Odslej sem z največjim veseljem in voljo deloval v SDZ, najprej kot član Sveta, kasneje Izvršilnega odbora , nekaj časa pred volitvami pa sem celo vodil predvolilni štab Demosa.

V stranki sem se počutil dobro. Imeli smo dva konkretna cilja: uvedbo demokracije in osamosvojitev Slovenije. Za to pa smo morali najprej doseči dober rezultat na volitvah, aprila 1990.

To nas je sicer zelo združevalo, vendar pa sem vedno (bolj) čutil veliko nasprotje med politiko vodstva (trdno v rokah »leve elite«) na eni strani ter članstva in krajevnih odborov na drugi strani. Med ljudmi, ki so se množično vključevali v to našo prvo opozicijsko stranko, je bilo tudi veliko (večina) krščansko in desno usmerjenih ljudi (takrat še ni obstajala SKD!). Dokaz, da je bila to res prva (prava) politična stranka, je tudi v tem, da sta bila na začetku zraven celo Ivan Oman in Fran Zagožen. Njuna Kmečka zveza se tedaj pač še ni deklarirala kot prava stranka.

Ker je kazalo, da bodo ta vse večji voz  nove politične sile (desne provenience) furmani usmerjali kar v levo (vodstvo SDZ je bilo pod velikim ideološkim vplivom Spomenke Hribar, ki je bila že tedaj povsem obsedena z desnico (»Zaustavite desnico!«), s(m)o desničarji pač reagirali na različne načine.

Nekateri so se vse bolj posvetili drugim obstoječim opozicijskim (nastajajočim) strankam (Oman in Zagožen), drugi pa so se podali v nove vode. Peterle je takrat verjetno že ustanavljal novo stranko Slovenskih krščanskih demokratov (na kakšnem od prvih iniciativni sestankov sem bil prisoten tudi sam), meni pa se je zdelo, da ne bi bilo dobro preveč deliti novih političnih sil  in sem videl prostor za nas desničarje (in krščanske demokrate) tudi v SDZ.

  • Share/Bookmark


5 odgovorov na “Nekaj o intelektualnih elitah”

  1. Čestitam, da ste imeli dovolj poguma in, da ste vidno sodelovali pri nastanku opozicijske stranke! Še posebno mi je všeč, da ste v prispevku izpostavili dialog med vami in g. Francijem Tomšičem. Na tak način pridejo zgodovinske dogodki bolj do izraza. Vse dobro še naprej!

  2. “Po 45-letni diktaturi je v Sloveniji”

    Diktatura v Sloveniji?
    Imeli smo službe, imeli smo plače, neomejeno smo lahko potovali v tujino.
    Je bila res diktatura?
    Res je bilo treba malo paziti na jezik. to je bilo pa tudi vse.

    Jaz je niti majmanj nisem doživljal kot diktaturo.

  3. Ste imeli srečo, da diktature niste (ob)čutili. Mnogi smo jo. Da pa je bila, ni pač nobenega dvoma: bila je celo uradno: diktatura proletariata. Mladi so lahko (težko) predstavljajo, kako so se počutili tisti, ki niso spadali pod proletariat! Tito je bil dosmrni predsednik, kar je bilo zapisano tudi v ustavi. Torej je bil po kakšnikoli definiciji diktator.

  4. Že 17 let imamo demokracijo. To je pa že dovolj časa, da se kakšna prej zatirana pamet pokaže.

  5. Se strinjam s tabo SVNI.
    Nekaj jih je gotovo bilo pod pritiskom. Predvsem del intelektualcev.
    Vendar danes ni nič drugače. Le druga družbena skupina trpi. Tokrat trpi delavska raja. In mora držati jezik za zobmi in delati za majne denarje, kajti delodajalec jih vsak trenutek lahko postavi na hladno.

    Vse je torej relativno.
    Zate je bil Tito diktator***, zame pa prijazen možak, voditelj neuvrščenih, itd.

    ***
    Če je že bil diktator, je nedvomno bil prosvetljeni diktator. Takšni pa vendarle niso tako slabi, kot recimo Pinoche.

Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.

Blog Stare vrednote – nove ideje | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Digg 3 Columns