Kaj sedaj?

In ko sva leta 1988 (točen datum bodo poučeni bralci sami uganili) z Markotom prišla na dogovorjeni sestanek v MikroAdo, Janeza ni bilo. Še dobro pa se spominjam zariplega Igorja Bavčarja, ki je po telefonu »pizdil« in že snoval svoj »Odbor za izpustitev Janeza Janše«. Nisem še slutil, da sem priča zgodovinskim dogodkom, vendar pa sem se takoj aktivno vključil. Na svojem skromnem računalniku sem hitro sprogramiral velik banner »Free Janez Jansa« in ga nesel Bavčarju, da ga je obesil na vrata odbora. Sledile so demonstracije, javni protesti, internacionalizacija… Slovenska pomlad. Začel se je majati slovenski Berlinski zid, in s tem, ko je javnost dosegla, da so Janeza Janša v nekaj mesecih izpustili, so bila vrata kletke odprta. Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj bo resnično nastopila svoboda. Meni je bilo tedaj že kristalno jasno, da sta potrebni dve osvoboditvi: od komunizma in od Jugoslavije! Da ne bi izgubljali časa, sem takoj po osvoboditvi Janeza Janše v Novi reviji (Številka 77/1988) objavil članek z naslovom »Kaj sedaj?«. Predlagal sem takojšnjo ustanovitev (do tedaj še protizakonite, vendar po mojem mnenju povsem legitimne) politične stranke Slovenska demokratična stranka. Vsako od teh treh besed sem tudi še posebej utemeljil. Ker so tudi drugi disidenti razmišljali v podobno smer, je jeseni 1988 res prišlo do iniciative in januarja 1989 tudi do ustanovnega sestanka Slovenske demokratične zveze. Beseda stranka je bila tedaj za nekatere še premočna in če sedaj dobro razmislim, ugotavljam, da bi bilo bolje, če bi bili tedaj pogumnejši in namesto SDZ ustanovili SDS, saj bi se tako verjetno težje vanjo že od samega začetka implantirali tudi zaviralni elementi. Ko je v Sloveniji potekala široka akcija zbiranja podpisov za Majniško deklaracijo, sem čutil za povsem legitimno, da zato izkoristim tudi Planinski tabor in sem skušal podpise zbirati na Kamniškem sedlu. Organizatorji, politikom servilni funkcionarji PZS so mi to izrecno prepovedali  (»Ne moremo mešati planinstva s politiko!«), vendar se nisem dal in sem stojnico improviziral nižje ob razpadajoči planšarski koči, kjer sem med odhajajočimi planinci nabral okrog 100 podpisov.

  • Share/Bookmark


Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.

Blog Stare vrednote – nove ideje | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Digg 3 Columns