Medijski linč

Resnici na ljubo naj tu omenim še vprašanje, ki pa je na mene vrglo marsikatero senco, čeprav sem prepričan, da se jih nisem zaslužil. Gre za tedaj zelo razvpito vprašanje poslanskih privilegijev. Poslanci, katerim se je iztekal mandat, so namreč sprejeli še zakon, po katerem so lahko na zelo privilegiran način prišli do pokojnin. Rešitev je bila dejansko neokusna, ker so bile rešitve res pretirane in nasprotovanje javnosti je bilo povsem upravičeno. Kdor je namreč dokupil zavarovanje delovne dobe med časom študija in vojske, bi se kot bivši poslanec lahko upokojil že z dopolnjenimi 43 leti. Sam dotlej na upokojitev nisem niti pomislil, toda, ko je bil zakon že sprejet, me je kolega poslanec (ki je zadevo imel že naštudirano) opozoril, da bi se pod določenimi pogoji upokojil tudi jaz. Sprva sem bil presenečen, potem pa sem pomislil: zakaj pa ne? Če mi to daje zakon, se tega pač ne bom branil. Prepričan sem, da bi tako ravnal prav vsakdo, vključno s tistimi novinarji, ki so nas potem najbolj blatili: če bi jim zakon dal možnost, da se z današnjim dnem upokojijo, bi to tudi storili, prav vsi po vrsti. Saj potem bi se lahko še vedno ukvarjali s tistim, kar jih veseli, lahko bi se ponovno zaposlili, le da bi imeli zagotovljeno eno obliko socialne varnosti. Praksa je pokazala, da imam prav in da so kakršnekoli takšne možnosti izkoristili prav vsi poslanci, katerekoli stranke in kateregakoli mandata, če so le za to imeli možnost. Med drugimi na primer tudi Spomenka Hribar. Še vedno trdim: če kdo pravi, da se ne bi upokojil – če bi mu to omogočal zakon – je hinavec. Mene pa je najbolj prizadelo to, da so mi nekateri (verjetno so bili v ozadju tudi politični nasprotniki) skušali podtakniti, da sem bil med pobudniki takšne rešitve in da sem skušal zakon napisati po svoji meri. Pozabljajo, da je zakonski predlog nastal v krogih (večinskih in opozicijskih) KVIAZa (komisije za kadrovske zadeve) in da je šel preko Zakonodajne komisije le po formalni plati. Če mi kdo še ne verjame, naj opozorim, da je bila rešitev za mene najneugodnejša od vseh poslancev. Bil sem najstarejši od tistih, ki se niso upokojili že v prvem krogu in bi moral uveljavljati druge dokaj zahtevnejše pogoje (podaljšanje posebnega statusa), če bi se hotel upokojiti. Če bi že jaz zasnoval zakonski predlog, potem bi ga tako, da bi se sam zagotovo upokojil že v prvem krogu, ne pa da sem prav jaz izpadel. Poslanskih privilegijev se je takrat lotilo tudi ustavno sodišče, ki pa ni bilo ravno dosledno, saj se je zadovoljilo s kvantitativnimi kriteriji: poslanski privilegiji le ne smejo biti preveliki, sami kot taki pa NISO protiustavni. Spretni poslanci naslednjega mandata so namreč med možne privilegirance uvrstili še ustavne sodnike same…

Sam sem pravočasno umaknil svojo vlogo za predčasno upokojitev in z današnje perspektive se mi seveda to zdi daleč najboljša rešitev. Morda bi pokojnina pri 43. letih celo zavrla moje ambicije na poslovnem področju in bi danes vegetiral z mesečnimi prejemki, ki si jih danes lahko privoščim kot žepnino? Slovenci bomo imeli res dober parlament šele tedaj, ko se bo večina izvoljenih poslancev pripravljena odpovedati vsakršni plači in drugim prejemkom, saj bodo pred svojo izvolitvijo svojo sposobnost dokazali sami tako, da si bodo ustvarili zadostno osebno materialno podlago oziroma premoženje za preživljanje sebe in svoje družine. Če bodo to napovedali že v predvolilni tekmi, jim bodo ljudje neprimerno bolj zaupali, v praktičnem delovanju pa bodo nepodkupljivi in bodo resnično delali v javno dobro. Nedvomno si je takšno premoženje v 10 letih možno ustvariti in to na pošten in zakonit način, tako kot je to uspelo tudi meni.

Anton Tomažič

 

  • Share/Bookmark


Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.

Blog Stare vrednote – nove ideje | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Digg 3 Columns