Levo in desno v politiki

Paradoks politike je v tem, da je po eni strani od večine ljudi ignorirana, nepopularna ali celo zaničevana, po drugi strani pa v osrčju dogajanja v vsaki družbi in brez nje ne more obstajati niti najmanjša lokalna skupnost, kaj šele država. O politiki na splošno vedo ljudje povedati vse najslabše in politike nenehno kritizirajo, po drugi strani pa jih (radi) gledajo vsak dan v ključnih TV oddajah ter se za vsako prosto funkcijo kar tare kandidatov.

Dejstvo je, da je za organizirano življenje potrebno odločanje in da je demokracija, katero so izumili že stari Grki, najprimernejši okvir (najmanj slab) za sprejemanje odločitev in zagotavljanje kar najboljše vloge posameznika v družbi.

Kar mene zanima in bi se lahko sedajle malo miselno poigral, je razmerje med desnim in levim v politiki. Čeprav je moderno takšno delitev zanikati in jo zamenjevati s povsem novimi modernimi paradigmami (in v marsikateri državi stvari res niso tako enostavne, da bi stranke lahko na hitro opredelili na eno ali drugo stran), pa sem prepričan, da gre za enako in neizbežno  »nujno zlo«, kot za demokracijo samo. Pravzaprav gre kar za naravni zakon: katerokoli skupino ljudi razdelimo na dve skupini, je vedno ena skupina bolj levo in druga bolj desno.

V pogojih svobodnega pretoka informacij in sproščenih družbenih odnosov (če se omejim na normalne razmere), se bodo ljudje sami opredelili za eno od dveh smeri: morda le v mislih, preko svobodnih volitev, ali celo (bolj zavzeti) s članstvom v ustreznih strankah. Seveda se lahko tako volivci, kot stranke, opredelijo za sredinske, vendar imajo neizbežno svoj levi in desni del ter jih v času nujno tudi zanaša, zdaj malo bolj na levo, zdaj malo bolj na desno.

Nobenega dvoma ni, da sta obe strani v pravi demokraciji enako in popolnoma legitimni. Idealno je, če v neki družbi obstaja že tako visoka stopnja demokratične kulture, da poteka normalen dialog med obema političnima stranema strpno in v okviru formalno točno določenih pravil (parlamentarne) demokracije. Sogovorniki so si nasprotniki, ne pa sovražniki.

Najhujša nevarnost za takšne demokratične ureditve pa je revolucija, ko argumente zamenja sila. Že tedaj se mi je zdelo malo čudno (nisem pa tega smel povedati, ko sem bil vprašan), danes pa se ne morem načuditi, kako je bilo to mogoče, ampak spominjam se (in o tem obstajajo še učbeniki na marsikaterem podstrešju), da so nas še v gimnaziji (!) učili o logičnosti in »zgodovinski nujnosti« – diktature proletariata. Spomnim se, da sem šel izrecno gledat v razne slovarje, kaj pomeni beseda »diktatura«, pa sem povsod odkril nekakšno negativno oznako, predvsem zaradi zanikanja demokracije. Ampak – proletariat ima pa do tega pravico.

V moji domovini si jo je tudi vzel, tako kot v sosednjih, predvsem vzhodnejših sosedih. Točneje: v njegovem imenu si jo je vzela elita – komunisti, ki so tako na zvijačen način prišli do oblasti, bogastva in slave. Proletariat je še naprej garal po tovarnah in na poljih, njegovi predstavniki pa so uživali v nakradenem bogastvu ter se naokrog vozili v jahtah (kot je še danes na Kubi, Severni Koreji in morda še kje).

Ta ugrabitev demokracije je za Slovenijo imela strahotne posledice! Za nekaj desetletij (od leta 1945 do leta 1990) je omejila osnovne državljanske svoboščine, zavrla svobodno iniciativo, onemogočila normalen gospodarski razvoj, zatirala versko življenje, uničevala tradicionalne slovenske vrednote in pohabila normalno vzgojo in izobrazbo. Cele generacije ljudi so se rodile, živele in umrle v nesvobodi!

Jasno je, da je vladajoča garnitura v vseh teh desetletjih s pomočjo šolskega aparata in popolnim monopolom medijev lahko povsem spremenila in izkrivila razne miselne vzorce (vrednote pa je v glavnem le odpravljala), med drugim tudi o razmerju med levico in desnico. Vse, kar je naprednega, je bilo levo, vse kar je nazadnjaškega in slabega, je bilo desno. Kdor je bil levičar, je bil strokovnjak, kdor je bil desničar, je bil diletant (takšne označbe smo najbolj čutili tisti, ki smo bili kot opozicija izvoljeni v prvi slovenski svobodni parlament in smo se znašli med izkušenimi in preverjenimi »strokovnjaki«). Še danes, po desetih letih od osvoboditve, je moč čutiti sprevrženo idejo o superiornosti levice. Komaj v zadnjih letih leti se kak del politike upa prvič izrecno deklarirati kot desna opcija.

Jaz sem bil, sem in bom (upam, da še dolgo) izrazit desničar – ne pa seveda skrajen. To slednje je seveda enako nevarno, kot skrajna levica. Ko sem bil leta 1989 na odličnem seminarju, katerega je za porajajoče se nove politične stranke v Sloveniji organizirala (desna) Evropska demokratična unija  na Dunaju, so imeli za nas izrecna predavanja o nevarnosti skrajne desnice. Tedaj so mi predočili dejstvo, katerega sem si za vedno zapomnil: črta, ki označuje levo-desno v politiki, ni ravna, temveč v obliki kroga – če začnemo zgoraj in gremo po črti levo in desno, se srečamo spodaj pri skrajni levici in skrajni desnici (»Komunisti in fašisti – vsi ste isti«, kot je v gledališki predstavi »Pod Prešernovo glavo« še v socializmu zadovoljni in v varni temi ploskajoči publiki zabrusil igralec…).

Ali sedajle, ko se v temle mrazu pogovarjam sam s sabo, lahko kot prepričan desničar, objektivno ugotovim, kaj je bistvo levice in kaj desnice? Za tak poskus je seveda treba izločiti vpliv konkretnih politik in strank v raznih državah, kjer se zaradi določenih zgodovinskih okoliščin ter nacionalnega vpliva seveda lahko kakšne leve stranke obnašajo kot desne in desne kot leve. Za odgovor se je treba spustiti na osnovni nivo vrednot in človekovih značajskih lastnosti – da ugotovimo, kaj druži levo in kaj desno orientirane ljudi.

Čeprav bi se na prvi pogled (po političnih programih) morda zdelo, da so desničarji večji individualisti, kot levičarji, pa mislim, da je na osebnem nivoju ravno obratno. Levičar je kot oseba bolj individualist, ki mu je v prvi vrsti važna njegova samostojnost, svoboda in poudarja liberalne vrednote. Če je Bog avtoritaren, je do njega manj dostopen ali ga celo odbija (omejuje). Če niso nujni religiozni zadržki in je družba (narod) v drugem planu, ima več svobode tudi v osebnem ravnanju in opredeljevanju, je svobodnejši glede raznih moralnih dilem (družina, spolnost).

Kdor je kot oseba bolj povezan z drugimi, ima občutek tudi za obvezujoča pravila, ki so potrebna v človeških skupnosti, se je pripravljen tudi več odpovedati svojim posameznikovim pravicam, da bi lahko skupaj bolje funkcionirali. Religija je za desničarja bolj sprejemljiva ali celo nujna, saj vsebuje tudi številna pravila obnašanja v družbi. Do Boga je zato lahko ponižen, ne da bi bil prizadet njegov ponos. Na račun družbe (naroda) in Boga je potrebna dosledna načelnost, ki pa se mu vrača (maščuje) tudi v obliki močnejših moralnih zavor in občutka greha.

Skratka, upal bi si uganiti, kako se bosta (če bosta imela popolno svobodo) v življenju kasneje politično odločala dva bratca, ki sta že sedaj nekoliko različna. Tisti fantič, ki je bolj živahen, in jo večkrat popiha na potepanje, uživa, če kaj ušpiči, in rajši kaj zapoje, kot pa tuhta, bo verjetno levičar,  tisti, ki pa je bolj miren in zadržan, odrasle spoštljivo pozdravi in se rad zadržuje ob knjigi, bo pa desničar. Bistvo pa je seveda, da sta oba enako vredna in enkratna fanta!

Seveda pa razdelitev med levo in desno usmerjene ljudi zelo zamegli dejstvo, da so velikokrat bolj kot posameznikove osebne lastnosti pomembnejši drugi faktorji – predvsem vzgoja. Starši, ki imajo izrazito politično prepričanje, ponavadi svoje otroke vzgojijo v enako misleče, saj jim vrednote lahko vcepijo zelo globoko, tako da se celo po najstniških zaletavostih ponavadi vrnejo v miselne vzorce staršev, ne glede na svoje značajske lastnosti. Priznam, da bi tudi sam rad svoja otroka speljal v tisto smer, za katero mislim, da je prava. Ob tem bom celo malo goljufal, ko bom Tonija opozoril na dejstvo, da je (njegova) desnica nekoliko spretnejša in uporabnejša od levice in bom s tem ponazoril večjo perspektivo desnice tudi v politiki in predvsem v gospodarstvu.

Je pa res že čas, da se tudi v Sloveniji končno enkrat po toliko desetletjih tudi desnica postavi na takšno (enakopravno) mesto, kot ji gre! Je to normalno, da (po 45 letih leve diktature) imamo na čelu države v svobodi same levičarje (z nekaj zelo kratkimi izjemami na vladnem nivoju)? Na koliko naslednjih svobodnih volitvah bodo Slovenci ponovno za predsednika države izvolili levičarja? Sedaj bi moral že zaradi politične kulture biti na vrsti desničar! Saj se bo naša barka še prevrnila, če jo bomo nenehno obremenjevali le na eni strani.

Razlogi za takšno deformacijo, kot smo je v Sloveniji deležni, so seveda kristalno jasni in zelo podobni stanju v drugih tranzicijskih državah. V vseh teh desetletjih diktature si je vladajoča garnitura lahko podredila večino sposobnih mladih ljudi, jih indoktrinirala, mirno vzgojila cele generacije svojih spretnih (levih) ideologov, nastavila na vsa pomembnejša mesta v medijih svoje ljudi in ko so se zgodile demokratične spremembe, so vsi ti ljudje ostali na svojih položajih (drugih takoj tudi ni bilo) in javnost nenehno zasipajo z novimi (dez)informacijami. Tisti redki sposobni ljudje, ki so se uspeli v prejšnjem režimu ubraniti pred vabljivimi ali zastrašujočimi namigi oblasti in se odrekli normalnim karieram, ustreznim njihovim sposobnostim, so takoj postali tarče zasmehujočih medijev, spretno nastavljenih političnih pasti ali zgolj medijske ignorance. Predvsem pa je prebarvani garnituri uspelo vtihotapiti v nastajajoče nove politične sile (v Sloveniji predvsem v Demos) svoje podaljšane roke in z njihovo pomočjo vnesti v vrste (v Sloveniji pomladnih) novih političnih strank razprtije in osebno rivalstvo.

Če se v Sloveniji že strankarskemu delu pomladne politike ne bo uspelo združiti za skupen nastop pri parlamentarnih volitvah, in volivcem niti še pri naslednjih volitvah ne bo uspelo ponuditi resne desne alternative, pa bi lahko vsaj pri predsedniških volitvah, kjer so kandidati dosti bolj transparentni, ljudje vzpostavili minimalno politično ravnovesje in (končno) izvolili desnega politika! To bi prav lepo sovpadalo z našim skorajšnjim vstopom v Evropsko unijo, kar bo tudi predstavljalo pravo transformacijo v normalno državo, konec tranzicije in začetek nekega povsem novega, prepričan sem lepega obdobja.

To bi pa res rad doživel, kot še toliko drugih lepih in zanimivih stvari, ki jih prinaša življenje!

Anton Tomažič, 2001

 

  • Share/Bookmark


Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.

Blog Stare vrednote – nove ideje | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Digg 3 Columns