Med načelnostjo in pragmatizmom

Resne sodobne politične stranke (mednje ne štejem takšnih, ki so ustanovljene neposredno pred volitvami in zato nimajo praktično nobenih trdnih temeljev) morajo vse svoje delovanje temeljiti na nekih trajnih skupnih vrednotah in (če hočete) ideoloških izhodiščih, sicer lahko zelo razočarajo volivce, predvsem pa tudi svoje lastne člane. Njihova stališča morajo biti načelna in se ne smejo spreminjati glede na »dnevno politiko« ter trenutno prevladujoče javno (»objavljeno!«) mnenje. Problem pa je v tem, da je takšna načelna drža lahko uspešna samo dolgoročno, medtem ko se na kratki rok dosti bolj »splača« pragmatizem in koketiranje z mediji ter sprotnimi rezultati javnomnenjskih »anket«. Prava umetnost pa je doseči ravno pravšnjo mero načelnosti proti pragmatizmu ob reševanju dnevnopolitičnih problemov.

Če namreč politična stranka dosledno vztraja na načelnosti, je to lahko zanjo tudi pogubno! Slovenski primer za to so Narodni demokrati, ki so izpadli iz parlamenta leta 1992 in posledično tudi prenehali obstajati kot samostojna politična stranka. Tik pred volitvami se je namreč pojavil populistični Jelinčič (veliko vprašanje je, če niso bili zadaj tudi kakšni strici, ki so se ustrašili možne skupne zmage demosovih naslednikov?) in s prozornimi, cenenimi in šovinističnimi parolami lovil glasove (desnih) volivcev, ki bi sicer mnogi od njih glasovali prav za Narodne demokrate. Ker pa s(m)o bili slednji resna demokratična stranka (krščanske usmeritve) in s(m)o nastopali z geslom »Pošteni in zanesljivi«, nis(m)o mogli, niti smeli tekmovati z nestrpnimi izjavami (a la »čefurji raus«), čeprav so se v strankini bazi pojavljali tudi takšni predlogi, ker da »smo premalo ostri«. Večina je le podprla stališče vodstva, da nikakor nočemo iz narodnjaške postati nacionalistična stranka – celo za ceno, katero smo na koncu tudi res plačali. Nezrelo slovensko volilno telo je nasedlo Jelinčiču in prav izpad Narodnih demokratov je onemogočil zmago desne pomladanske koalicije… (Bojim se, da tudi po 20 letih slovensko volilno telo še ni nič kaj bolj zrelo)

Večletna prevlada levičarskega pragmatizma v Sloveniji (strank, ki načeloma temelje v socializmu, prakticirajo pa turbo-kapitalizem) pa se jim v končni fazi tudi ni izšla, saj jih je večina med njimi (LDS, Zares, SNS) tudi že propadla. Z gotovostjo lahko napovemo, da tudi tiste današnje parlamentarne stranke, ki so nastale na hitro in načelno sploh NE MOREJO delovati (ker nimajo ideoloških izhodišč ter poenotenih vrednostnih kriterijev), na dolgi rok ne bodo preživele. Pretiran pragmatizem se po navadi kaže tudi v tem, da se njegovi nosilci razglašajo za ne-leve in ne-desne, kot da je takšna delitev že popolnoma preživela. V najboljšem primeru se še dovolijo označiti kot sredinsko-karkoli že…

Tudi Nova Slovenija se nenehno sooča z navedeno dilemo med načelnostjo in prakticizmom. Po moji oceni ji to balanciranje kar dobro uspeva, kar dokazuje tudi zadnji primer glede ustavne spremembe referendumske ureditve. Kot stranka »blizu ljudem« odločno zagovarja pravico državljanov (tudi) do direktne demokracije in v teh težkih časih že skoraj zadnja brani pravico do referenduma, kot skrajnega možnega korektiva slabe politike. Takšna, vsekakor načelna drža pa se sooča z nevarnostjo, da bi zloraba referenduma lahko resno ogrozila nujne napore za rešitev iz finančne in gospodarske krize. Tudi širša javnost verjetno že podpira pragmatičen pristop, da bi referendum kar odpravili in zato bi trmasto vztrajanje Nove Slovenije, da ne podpre (omogoči) ustavnih sprememb, stranki lahko povzročila več škode, kot koristi. Posebno še, ker bodo mediji lahko prikazali Novo Slovenijo kot glavnega krivca za propadli poskus že kar »izhoda iz krize«.

Kot kaže tudi zadnji predlog poslanske skupine Nove Slovenije, se stranka zaveda nevarnosti slepega vztrajanja pri načelnem stališču in je dovolj elastična za dialog z drugimi strankami. Njen predlog, da bi dovolili pobudo za referendum vsaj v primeru, da se zbere 10.000 overovljenih podpisov v enem tednu, je podprt tudi s tehtnimi argumenti. Je pa simpatično, da si tudi majhna stranka »upa« predlagati logičen kompromis in pričakovati, da jo bodo resno »jemali« in upoštevali!

Ko pa sem ravno pri besedi, naj dodam še en primer dobrega reševanja dileme med načelnim in pragmatičnim – na osebni ravni. Všeč mi je hitra odločitev kardinala Rodeta, da se bo podvrgel testiranju očetovstva – tudi če bo to v Nemčiji. Vsakdo na njegovem mestu bi lahko upravičeno zavrnil takšen že kar »nesramen« predlog, saj kaže na podcenjujoč odnos do uradne slovenske inštitucije, postopkov (ki so enaki sodnim) in celo že kar same Slovenije (»takšni skorumpirani državi človek ne more zaupati niti enega testiranja očetovstva«?). Pa vendar: mnogi bi si takšno načelno držo slovenskega kardinala povsem napačno razlagali (sploh pa ker bi jih k temu silili mediji à la Delo), češ da se Rode izogiba testiranja. In je gospod kardinal zato ubral kar pravi način, da jim »zapre usta«, očitno tudi zato, ker je povsem prepričan v rezultat testiranja, pa naj bo opravljen tukaj ali tam.

Anton Tomažič
Podpredsednik Gospodarskega kluba N.Si

  • Share/Bookmark


Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.

Blog Stare vrednote – nove ideje | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Digg 3 Columns