Prava resnica o kolaboraciji

Po razkritju grobišča v Hudi jami leta 2009 je Slovenska demokratska stranka predlagala sedem točk, ki naj bi tvorile podlago za preseganje medvojnih delitev. Glede na to, da jih je letos pred proslavo v Rovtah znova aktualizirala, očitno te točke še naprej odražajo uradno stališče te stranke do te problematike.

Te točke so naslednje:
1. Okupacija je bila podlaga vsega zla. Brez nje ne bi bilo ne vojne, ne revolucije, ne kolaboracije in ne povojnih pobojev.
2. Upor proti okupatorju je bil častno dejanje.
3. Izkoriščanje oboroženega odpora proti okupatorju za prevzem oblasti je bilo zavrženo dejanje.
4. Samoobramba in upor proti revolucionarnemu nasilju je bilo legitimno dejanje.
5. Kolaboracija z okupatorjem je bila zavrženo dejanje.
6. Medvojni in povojni poboji vojnih ujetnikov in civilistov so bili zločin, ne glede na to, kdo jih je izvedel.
7. Posamezniki so imeli znotraj tragičnega dogajanja v času vojne in po njej tudi svoje osebne razloge in odgovornosti, zato je potrebno glede individualne krivde in odgovornosti vsakega soditi posebej. Organizacija, ki ima svojo strukturo in program, pa mora prevzeti temu ustrezno pravno in moralno odgovornost za svoje ravnanje v celoti. Tako jo bo sodila tudi zgodovina.

Z nekaterimi od teh točk se je mogoče v celoti strinjati, z nekaterimi delno, nekatere bi bilo potrebno določneje opredeliti, problematični pa sta dve točki. Pojdimo lepo po vrsti.

Točka št. 1

Trditve v prvem stavku te točke ni mogoče sprejeti. V Sloveniji je večina zla med drugo svetovno vojne nastala zaradi ambicije Komunistične partije Jugoslavije (KPJ), da (za)vlada kot edina dovoljena stranka, brez volitev in brez opozicije. Ta cilj – kot pogoj za uresničitev utopičnega projekta »brezrazredne družbe«, ni bil izvedljiv po mirni poti z demokratičnimi sredstvi, zato so komunisti morali seči po orožju, da bi ga dosegli – morali so izvesti revolucijo. S tem namenom so ustanovili partizanstvo in začeli vojno za prigrabitev oblasti. Krivda okupatorjev je v tem, da so proizvedli ugodne razmere za partijo (v komunističnem besednjaku se temu reče, da so ustvarili »revolucionarno situacijo«), da je krenila v boj za osvojitev oblasti, ker je lahko utemeljeno pričakovala, da se bo ta boj zanjo uspešno končal. Okupacija je bila dar z neba za KPJ, priložnost na katero je ta stranka čakala vse od ustanovitve ter jo tudi izkoristila. Nasilno strmoglavljenje nekomunistične oblasti kot pogoj za vzpostavitev komunistične diktature so v razmerah okupacije komunisti lahko prikazali kot boj za osvoboditev od okupatorjev in z apeliranjem na domoljubna čustva dobili kritično maso podpore ljudi, ki so se jim pridružili misleč, da se s tem, ko se borijo proti okupatorju hkrati že tudi borijo za svobodo, a so v resnici zidali ječo, v katero so komunisti po odhodu okupatorjev zaprli slovenski narod. Da je komunistična revolucija povzročila Slovencem več zla kot tuja okupacija je razvidno tudi, če primerjamo usodo Slovenije in drugih okupiranih dežel, zlasti veliko večje žrtve pri nas. Tako smo npr. imeli Slovenci med 2. svetovno vojno 6.5% žrtev, nam sorodni slovenski Čehi pa le 0.4%, čeprav so bile dve leti dlje okupirani od nas. Jasno je, da ta velika razlika v žrtvah ni posledica okupacije, pač pa revolucije, ki je bila Čehom prihranjena (oziroma jim jo je prinesla Rdeča armada).
Drugi stavek v tej točki pa je malo nelogičen. Namreč ni bila vojna posledica okupacije, ampak obratno. Napadu sil Osi na Slovenijo, oziroma Jugoslavijo, je sledila okupacija, nato pa še vse drugo.

Točka št. 2

S to točko se je mogoče strinjati le do neke mere. Odpor sovražniku je načeloma častno dejanje in tudi napadalec, ki mu je uspelo okupirati državo, še naprej ostaja sovražnik, kljub morebiti sklenjenemu premirju. Toda v praksi je uporaba tega načela odvisna od vsakokratnih konkretnih okoliščin, v prvi vrsti od razmerja sil. To, da je odpor napadalcu častno dejanje, ne pomeni da je vsak neodpor že tudi nečasten. Kadar je okupator premočan in ni izgledov za tujo pomoč proti njemu ter je očitno, da je odpor obsojen na neuspeh in ne bi prinesel drugega kot človeških žrtev in gmotno uničenje, tedaj tudi neodpor takemu sovražniku ni nečastna opcija. Med drugo svetovno vojno poznamo nekaj takih primerov: Češka leta 1939 in Danska leta 1940 se nista upirali nemški zasedbi, enako tudi ne tri baltiške države sovjetski zasedbi leta 1940. Nihče zaradi tega ni tem državam očital strahopetnosti ali pomanjkanja časti.
Stvari se dodatno zapletejo, če napadalcu uspe zasesti napadeno državo in tako postane okupator. V takem primeru postane namreč okupirano prebivalstvo odvisno od okupatorja glede preskrbe z javnimi dobrinami (javni red, varnost, infrastruktura, javne službe itd.), ki jih zagotavlja oblast, v tem primeru okupatorska. Okupirano prebivalstvo je v takih razmerah prisiljeno vstopiti v sodelovanje s sovražnikom-okupatorjem, če želi imeti te javne dobrine, ki so nujne za kolikor toliko normalno življenje. Ta prisiljenost v sodelovanje z okupatorjem iz eksistenčnih razlogov seveda omejuje možnost upora proti njemu, kajti upor nujno ogrozi normalno oskrbo z življenjsko potrebnimi dobrinami. Drug omejitveni dejavnik pa je velika izpostavljenost civilnega prebivalstva. Tisti, ki razmišljajo o uporu kot opciji, morajo računati s tem, da se bo okupator maščeval nad njihovim civilnim prebivalstvom, kot tudi da uporniki praviloma niso sposobni napraviti okupatorju toliko škode, kot jo lahko okupator napravi njim in civilnemu prebivalstvu. Glede na to, da se okupator zaveda, da je v zasedeni deželi nezaželen in da ne more pridobiti naklonjenosti prebivalstva, je edini način za vzdrževanje njegove avtoritete strah prebivalstva pred represalijami v primeru upora. Civilno prebivalstvo tako postane neke vrste talec, ki jamči za varnost okupatorjev pred uporniki, ter tarča povračilnih ukrepov za napade upornikov, po načelu kolektivne odgovornosti. Tudi mednarodno pravo zagotavlja okupiranemu prebivalstvu zaščito le če ne nastopa sovražno proti okupacijski sili. Če strnemo: ko gre za vojskovanje proti sovražniku obstaja bistvena razlika med okupiranimi in neokupiranimi državami. Možnosti slednjih za vodenje učinkovitega boja proti sovražniku so bistveno omejene v primerjavi z neokupiranimi državami, katerih prebivalstvo ni odvisno od okupacijskih oblasti v pogledu oskrbe z eksistenčno potrebnimi javnimi dobrinami ter ne more postati talec povračilnih akcij velikega obsega za utrpljene izgube sovražnika (bistvena razlika je, če se sovražnik lahko maščuje le z bombardiranjem ali obstreljevanjem mest, ki jih ne nadzoruje, ali pa je v stanju neomejeno odvzemati življenja in prostost ljudem ter uničevati dobrine na ozemlju pod njegovim nadzorom). Odgovorno narodno vodstvo bo vsekakor upoštevalo tudi ta vidik ranljivosti lastnega civilnega prebivalstva pri odločitvi o morebitnem oboroženem uporu, kot najradikalnejši obliki nestrinjanja z okupacijo, ter morda izbralo manj radikalne oblike kljubovanja sovražniku (med oboroženim odporom in popolno pasivnostjo je še precej vmesnih možnosti). Tako je ravnala večina okupiranih narodov med 2. svetovno vojno, ne da bi jim zaradi tega zavezniki to očitali. Protiokupatorska gverila je bila precejšnja redkost in še ta je bila povečini pod vodstvom komunistov, ki so z njo zasledovali svoje ozke politične cilje, za žrtve med rojaki pa jim ni bilo mar.
Kot torej neupor okupatorju ni nujno nečastno dejanje, tako tudi vsak upor proti okupatorju ni častno dejanje. Odvisno od cilja/ciljev, ki jih želi doseči z uporom tisti, ki se upira. Ta cilj pa ni nujno osvoboditev (če svobodo pojmujemo v običajnem, ne pa v ideološkem pomenu besede), lahko je tudi nasprotje tega. In prav to se je zgodilo pri nas. Naših komunistov pri odločitvi za upor proti okupatorju niso vodili domoljubni razlogi (osvoboditev domovine), temveč oblastniško-ideološki: prigrabitev absolutne oblasti, izkaz solidarnosti z napadeno Sovjetsko Zvezo in dokazilo lojalnosti »velikemu voditelju« Stalinu. S temi cilji so ustanovili partizanstvo. Če ne bi videli v tem priložnosti za osvojitve oblasti, se komunisti ne bi spustili v to čemur oni pravijo »narodnoosvobodilni boj«. Komunistično-partizanski »upor proti okupatorju« je bil le sredstvo za vzpostavitev komunistične diktature, bil je krinka za prikritje tega cilja in vaba za nekomuniste, da so se šli borit za komunistično oblast. Okupatorji komunistov niso motili, ker so bili tuji zavojevalci, temveč zato, ker so napadli »domovino socializma«, ki je bila komunistom mati in oče hkrati in zato, ker so imeli oblast, ki so jo komunisti zahtevali zase. Tako motiviran upor ni bil častno, marveč sramotno dejanje. Boj za komunistično diktaturo vsekakor ni nekaj častnega, in tudi »boj proti okupatorju« ga ne more napraviti za takega. Tudi način partizanskega boja za komunizem, pardon »boja proti okupatorju«, ni bil vedno časten. Zlasti je vprašljiv brezbrižen odnos do civilnega prebivalstva, ki je postalo žrtev okupatorskih represalij za partizanske akcije. Komunistom ni bilo mar za posledice, ki jih je civilno prebivalstvo utrpelo zaradi njihovih akcij, saj so jim okupatorske represalij prišle prav kot sredstvo rekrutacije ubežnikov pred njimi v partizansko vojsko (to lepo dokazuje Kardeljevo pismo Titu z dne 2.8.1941).
To pa ne pomeni, da med partizani ni bilo tudi takih, ki so se mu pridružili s častnimi nameni. Kot je znano so komunisti prikrivali svoj končni cilj in prikazovali partizanstvo le kot boj za izgon tujega zavojevalca iz naše dežele, kar je nekaj legitimnega in častnega. Veliko tistih, ki so prostovoljno podprli ali se pridružili partizanstvu, so pri njihovi odločitvi vodili domoljubni, ne pa revolucionarni nagibi in boj teh ljudi je bil častno dejanje. Ti ljudje niso odgovorni za vzpostavitev totalitarnega režima, čeprav so s svojim bojem nehote pripomogli, da je bil on vzpostavljen. Njihov častni boj pa ne more spremeniti dejstva, da je bilo partizanstvo ustanovljeno za nečastne namene in da je nasploh odigralo negativno vlogo v slovenski zgodovini (odgovornost za vzpostavitev komunizma, bratomorno vojno in nepotrebne žrtve), zaradi česar to ni gibanje, na katerega bi bili demokratično usmerjeni Slovenci lahko ponosni. Značaj neke organizacije je odvisen predvsem od ravnanja njenega vodstva, veliko manj navadnih članov. Negativna sodba o neki organizaciji ne pomeni hkrati tudi obsodbe vseh pripadnikov te organizacije, pa tudi obratno drži: če je neka organizacija odigrala pozitivno vlogo, to še ne pomeni, da so pozitivno in častno ravnali tudi vsi njeni pripadniki.
Zaradi tega tudi ni mogoče brez pridržkov pritrditi tezi, da je bil upor proti okupatorju častno dejanje. Vse je odvisno od motivov, ki so nagibali nekoga, da se je uprl okupatorju, od ciljev, ki jih je želel z njim doseči, ter od načina na katerega je ta boj vodil. Kot celota, partizanski »boj proti okupatorju« ni bil častno dejanje, ker je bil v bistvu to boj za komunizem, ob tem da je bil za osvoboditev od okupatorjev ta boj nepotreben (to je bilo odvisno od razpleta na svetovnih bojiščih).

Točka št. 3

S to točko se je mogoče strinjati. Veljalo bi le precizirati, da komunisti niso samo izkoriščali »odpora proti okupatorju« za prevzem oblasti, ampak so tudi začeli in vodili ta odpor s tem namenom.

Točka št. 4

Tudi s to točko se je mogoče strinjati. Lahko bi se le dodalo, da je bilo tudi to častno dejanje, nič manj kot upor proti okupatorju.

Točka št. 5

Ta točka je najbolj sporna od vseh. Najprej je treba opredeliti, kaj je to »kolaboracija«. Dobeseden prevod je sicer znan in je vrednotno nevtralen, a se je tega pojma oprijel negativen prizvok. Ljudje si pod »kolaboracijo« (za razliko od »kooperacije«) predstavljajo nečastno, nedovoljeno sodelovanje s sovražnikom. V enobejevski zgodovini se ta izraz uporablja za označevanje ravnanja protirevolucionarnih sil, na kar pa desnica ne bi smela pristati. V komentarju k 2. točki je bilo omenjeno, da se določenemu sodelovanju z okupatorjem ni mogoče izogniti, če se želi ohraniti kolikor toliko normalno življenje ljudi v času okupacije in da v tem smislu tako ali drugače »sodeluje z okupatorjem« večina okupiranega prebivalstva. Poleg tega dopustnega »sodelovanja z okupatorjem«, namenjenega preživetju prebivalstva, pa obstaja tudi nedopustno sodelovanje, ki obsega prostovoljno pomoč okupatorju pri doseganju njegovih vojaških ciljev in ni potrebna za preživetje ali izboljšanje življenjskih razmer okupiranega prebivalstva. Izraz »kolaboracija« se nanaša na to vrsto »sodelovanja z okupatorjem«. V tem pomenu besede je »kolaboracija z okupatorjem« res zavrženo dejanje.

Pa je res upravičeno uporabljati ta izraz za opisovanje domobranskega »sodelovanja z okupatorjem«? Ni. Prvič, domobranci niso prostovoljno »sodelovali z okupatorjem«, temveč je bilo to njihovo sodelovanje izsiljeno. Postkomunisti bodo seveda temu ugovarjali, ampak dejstvo je, da je bilo domobransko »sodelovanje z okupatorjem« toliko prostovoljno, kolikor je prostovoljna obramba napadenega človeka v silobranu. Braniti pa se je zakonsko dovoljeno, celo ubiti v silobranu je dopustno, prav tako iskati pomoč drugega za samoobrambo – tudi pomoč okupatorja, ki je po mednarodnem pravu odgovoren za varnost prebivalstva pod okupacijo. Kot drugo, domobranstvo (oziroma vaške streže kot njegova predhodnica) ni nastalo zaradi nudenja pomoči Nemčiji, da bi dobila svetovno vojno, marveč zaradi zaščite slovenskega prebivalstva, ki ga je ogrožalo komunistično-partizansko nasilje kot tudi okupatorske represalije za dejanja partizanov. Zavarovati protikomunistično usmerjene vaščane pred roparji in morilci z rdečimi zvezdami in odvrniti okupatorske kaznovalne ukrepe od njih – zaradi tega so nastale vaške straže, ki so za svoj nastanek in obstoj nujno potrebovale legalen status pri tedaj navzočih okupatorskih oblasteh, kot tudi orožje, ki so ga lahko takrat dobile edino od okupatorjev. Temu ni mogoče reči »kolaboracija«. Obtoževati domobrance za »kolaboracijo« pomeni odrekati jim pravico do samoobrambe, pomeni priznavati pravico komunistom do nasilja nad političnimi nasprotniki in podpirati to nasilje.

Prav tako ni mogoče očitati »kolaboracije« slovenskim predstavnikom, ki so na začetku okupacije naslovili izraze lojalnosti italijanskim okupatorjem, kajti tudi tu je šlo za izsiljeno ravnanje, pogojeno z željo prihraniti Slovencem v italijanski okupacijski coni takšno zatiranje, kakršnega so bili deležni Slovenci na področju pod nemško okupacijo, predvsem pa vplivati na Italijane, da bi dopuščali prihod slovenskih beguncev iz nemške cone na svoje okupacijsko območje in da ne bi teh beguncev vračali pod nemško oblast. Da tisto »sodelovanje z okupatorjem« ni bilo iskreno dokazuje, da so predvojni slovenski voditelji navezali stik z zakonito begunsko vlado Kraljevine Jugoslavije (ki je bila v vojni z Italijo) takoj ko je bilo to mogoče in ga nato vzdrževali z njo.

Prav tako ni mogoče šteti kot dokaz kolaboracije izsiljene govore protikomunističnih veljakov ter pisanje od okupatorjev cenzuriranega in diktiranega legalnega protikomunističnega tiska. Okupatorji so namreč zahtevali takšne govore in članke kot ceno za dopuščanje samoobrambe, ki je bila življenjskega pomena za protikomunistično prebivalstvo. Resnična stališča protipartizanskih sil izražajo njihove ilegalne publikacije, tam pa ni ničesar, kar bi upravičevalo očitke o »kolaboraciji«. Čisto zavajanje je npr. navajati pisanje Slovenca, uradnega glasila Slovenske ljudske stranke (SLS) – najmočnejše sile v protikomunističnem taboru, kot dokaz za kolaborantstvo te stranke, ko pa je ta stranka (oziroma njena Slovenske legija) izdajala hkrati tudi ilegalni list Svobodna Slovenija, ki je bil zunaj dosega okupatorskih cenzorjev in v katerem ni ene same besede hvale za okupatorje. Skratka, ravnanja protikomunističnega oziroma protipartizanskega tabora med okupacijo in revolucijo v času 2. svetovne vojne ni mogoče imeti za kolaboracijo. »Kolaboracija« je komunistična psovka za protikomunistično samoobrambo in ni potrebe, da današnja slovenska desnica kot politična naslednica medvojnega domobranstva, uporablja ta izraz in ga s tem legitimizira in popularizira. Predstavniki desnice delajo napako, ko na očitke o domobranski »kolaboraciji« odgovarjajo s protiočitki, češ komunisti so pa kolaborirali s Stalinom, Stalin je kolaboriral s Hitlerjem ipd. Ne, na te očitke je treba odgovoriti, da »domobranske kolaboracije« ni bilo.

Enako neutemeljen je tudi očitek o »kvizlinštvu«. Tisti, ki uporabljajo to psovko za domobrance samo razkazujejo svoje neznanje o tem, kdo je bil Vidkun Quisling. On je ob nemškem napadu, še preden je Nemcem uspelo zavzeti Norveško, izvedel puč proti zakoniti vladi (z izgovorom, da je »pobegnila« – enak izgovor so uporabili tudi naši komunisti za svojo uzurpacijo oblasti) ter ukazal prenehanje odpora nemškim agresorjem. Tudi če so se v domobranstvo pritepli kakšni ideološki simpatizerji fašizma in Osi, pa je šlo le za posameznike, ne pa za uradno usmeritev gibanja kot takega.

Standardna psovka, ki jo rdeči uporabljajo za domobrance pa je seveda »narodni izdajalci«. S to psovko so hoteli komunisti s sebe sprati madež narodnega izdajstva tako, da so ga podtaknili drugim. V čem je bilo izdajstvo komunistov nad slovenskim narodom med 2. svetovno vojno? Najprej v tem, da so za oboroženo osvajanje monopolne oblasti izbrali čas, ko je bila država okupirana. S tem je sicer njihov boj za oblast dobil privlačen videz boja za osvoboditev od okupatorja, a je po drugi strani izzval okupatorsko kolektivno kaznovanje in represalije nad slovenskim narodom ter številne nepotrebne žrtve. Če bi komunisti imeli kaj časti in ponosa, bi sprožili gverilski boj za osvojitev oblasti (če so že odklanjali demokratični politični proces) takrat ko država ni bila okupirana, da ne bi ogrozili življenj nedolžnih civilistov. V tem primeru bi namreč domača oblast nastopila le proti njim in ne bi zaradi njihovih oboroženih akcij kaznovala celotnega prebivalstva, kar je običajen instrument okupacijske oblasti za vzdrževanje njene avtoritete v zasedeni državi. Lahko se reče, da je bilo okrog 80 tisoč od skupno 97 tisoč slovenskih žrtev med 2. svetovno vojno posledica komunistične oblastiželjnosti. Naslednje izdajstvo nad slovenskim narodom so komunisti zagrešili, ko so uporabili silo proti tistim Slovencem, ki niso hoteli ubogati njihovih ukazov in se jim podrediti, kar so komunisti zahtevali od vseh Slovencev, ko sebe (oziroma njihovo OF) razglasili za edinega predstavnika slovenskega naroda in (»ljudsko«) oblast. S tem so s krvjo zapečatili razkol med Slovenci v času, ko je bila sloga najpotrebnejša. Ampak njim je bilo pomembneje od sloge med Slovenci, da politične nasprotnike, proti katerim so uporabili silo, prisilijo da v samoobrambi vzamejo orožje od okupatorjev, s čimer so njihove obtožbe o izdajstvu dobile videz verodostojnosti pri narodu in zaveznikih v tujini, ki niso poznali okoliščin, ki so prisilile njihove žrtve v to »izdajstvo«. Da »sodelovanje z okupatorjem« ni bil vzrok za komunistično zmerjanje nasprotnikov z izdajalci, je vidno iz tega, da so oni uporabljali to psovko, še preden je bila država okupirana (dovolj je samo pogledati razglas KPS z dne 3.4.1941). Izraz »izdajalec« ne spada v strokovni, temveč v propagandni jezik in se mu velja izogibati. Toda, kadar začnejo rdeči provocirati z njim jih je dobro malo podučiti, kdo so bili pravi in edini izdajalci med 2. svetovno vojno na naših tleh.

Točka št. 6

S to točko se je mogoče samo strinjati. Ob tem velja pripomniti, da je današnja slovenska postkomunistična levica kot naslednica medvojnega partizanstva obsodila (koliko iskreno je drugo vprašanje) samo povojne poboje, ne pa tudi medvojnih. Z razlogom. S tem ko bi obsodila medvojne partizanske zločine, v prvi vrsti tiste, ki so jih partizani zagrešili še pred nastankom vaških straž, bi izgubile smisel njene obtožbe o »kolaboraciji«, ki je bila odgovor na te partizanske zločine. Vztrajanje pri obtožbi domobranstva za »kolaboracijo« zahteva od komunističnih dedičev, da ne obsodijo medvojnih zločinov svojih političnih prednikov.

Točka št. 7

Tudi ta točka je sprejemljiva. Vsakega posameznika je treba soditi posebej, neodvisno od strani kateri je pripadal. Vrednotenje strani v spopadu ne more determinirati tudi sodbe o posameznih pripadnikih teh strani.

Častni so bili motivi in časten je bil boj tistih, ki so se partizanstvu pridružili, da bi pomagali pregnati okupatorje, da bi pripomogli k vrnitvi odtujenih ozemelj (zlasti Primorske) k matični domovini ali pa da bi se izognili mobilizaciji v tuje vojske. Nečastno je bil boj in ravnanje tistih, ki so s partizanstvom želeli priti na oblast (ob tem še diktatorsko) ali želeli dokazovati svojo vdanost tuji državi in ideologiji, ki je vladala v njej, kot tudi tistih, ki so se partizanstvu pridružili ali ga podprli zato, ker so videli v njem silo, ki bo po koncu okupacije mimo volitev odstranila njim neljubo narodno vodstvo ter »spremenila slovenski narodni značaj«, kot se je glasila ena od programskih točki komunistične Osvobodilne Fronte. Eno samo človeško življenje je preveč za tako pritlehne politikantske in povrh še totalitarne cilje. Toda dejstvo ostaja, da so partizanstvo ustanovili in vodili tisti z nečastnimi nameni, da bi jih z njim uresničili, kar je (oziroma bi moralo biti) ključnega pomena pri presoji tega gibanja. Glavni grehi partizanstva so: s prevaro (ljudem so prikrivali in tajili za kaj se v resnici borijo) je vzpostavilo komunistični režim, ki je Slovenijo za 45 let izobčil iz najnaprednejšega dela Evrope in sveta; zakrivilo je bratomorni spopad med Slovenci; povzročilo je desettisoče nepotrebnih žrtev med Slovenci in eksodus dela slovenskega naroda. Posledice teh grehov Slovenci še danes čutimo.

Med pozitivnimi stranmi partizanstva se največkrat omenjajo uvrstitev Slovencev na zavezniško stran, zasluge za osvoboditev in poraz nacifašizma ter vrnitev večjega dela Primorske. Kar se prvega tiče, nima partizanstvo nobenih zaslug. Na zmagovito stran 2. svetovne vojne nas je uvrstilo že dejstvo, da so nas sile osi napadle in okupirale. Večina okupiranih držav med vojno ni imela protiokupatorske gverile, pa nihče ne pravi, da zaradi tega niso bile na zavezniški strani. Pač pa nas je partizanstvo uvrstilo v komunistično krilo protihitlerjevskega zavezništva na čelu s Sovjetsko Zvezo, namesto v demokratično krilo zahodnih zaveznikov. Partizanstvo ni bilo potrebno zaradi mednarodne uveljavitve slovenskega naroda, ampak zaradi uveljavitve KPJ, kateri so zaradi partizanskega »boja proti okupatorju« zavezniki že med vojno priznali oblast v Jugoslaviji (sicer formalno v obliki »skupne vlade« Tito-Šubašić, ki pa so jo povsem obvladovali komunisti), čeprav ni bila rezultat svobodnih volitev. Partizanstvo je tako odigralo protidemokratično funkcijo poti na oblast mimo volitev. Namesto z volilnimi glasovi so komunisti utemeljevali svojo pravico do oblasti z žrtvami »boja proti okupatorju«, ki so jih večinoma oni sami povzročili.
Tudi kar se tiče konca okupacije, bi le ta prišel tudi brez partizanstva. Partizani niso pregnali okupatorjev iz naše dežele, marveč so ti odšli sami od sebe, potem ko so pred zavezniki podpisali brezpogojno kapitulacijo. Partizanstvo je sicer prispevalo k zavezniški zmagi, a to ni bil razlog njegovega nastanka (razen pomoč Sovjetski Zvezi), po drugi strani pa je povzročilo neprimerno več slovenskih žrtev kot pa je zadalo izgub okupatorjem in je bil tako njegov čisti rezultat na zavezniški bilanci negativen. Tudi ne drži trditev, da je partizanstvo s svojim bojem proti silam osi ustvarilo moralni kapital Slovencem pri zaveznikih. Kot rečeno je ustvarilo moralni kapital komunistom, ki so ga uporabili za nedemokratične cilje.

Zagovorniki partizanstva, ki se pogosto postavljajo z (zahodno) zavezniško podporo, zamolčijo, da je bila ta podpora prigoljufana – komunisti so jim zagotavljali, da nimajo namena uvesti komunizma in na tej podlagi dobili zahodno pomoč, po vojni pa so ta zagotovila in obljube prelomili. Po drugi strani pa so zahodni zavezniki pri odločitvi podpredi partizanstvo gledali na lastne in ne na slovenske interese. Glavni interes zahodnih sil med vojno pa je bil premagati sile osi s čim nižjimi lastnimi žrtvami, ne pa toliko svoboda in dobrobit podjarmljenih narodov. Zato je razumljivo, da zahodni zavezniki niso bili izbirčni, ko je bilo treba pozdraviti in podpreti sobojevnike, ki so bili pripravljeni z vojskovanjem proti Nemčiji prevzeti nekaj njihovega bremena in jim prihraniti nekaj krvi, četudi teh (navideznih) zaveznikov v boju proti Nemčiji niso vodili plemeniti nameni osvobajanja okupiranih narodov, ampak so videli v tem le odlično priložnost in pretvezo za širjenje komunizma. Komunisti so s partizanskim bojem prihranili zahodnim zaveznikom nekaj njihove krvi (sicer ne toliko kot so se hvalili, da naj bi vezali nemških sil na naših tleh) in v zameno od njih dobili njihovo gmotno podporo ter politično priznanje, račun pa je plačal slovenski narod z veliko več prelite lastne krvi kot je bilo zaradi partizanskega boja prihranjene zavezniške krvi. Slovenski protikomunisti in z njimi slovenski narod je tako postal žrtev te makiavelistične računarske politike zahodnih zaveznikov.

Prav tako ni res, da bi bili brez partizanstva Slovenci popolnoma pasivni med vojno, kajti v tem primeru bi stopilo v akcijo (četudi precej kasneje – takrat ko bi to postalo smiselno z vidika razmerja med utrpljenimi slovenskimi žrtvami in zadanimi izgubami okupatorju) demokratično odporniško gibanje/gibanja, ki so bila že zgodaj ustanovljena, a jim je komunistično-partizanska monopolizacija odpora preprečila, da bi izpolnila namen zaradi katerega so nastala. Pač pa nosi partizanstvo krivdo, da konec okupacije ni prinesel tudi svobode v našo domovino. V tem smislu je odigralo enako negativno vlogo, kot jo je v drugih vzhodnoevropskih državah odigrala Rdeča armada.

Edini pozitivni rezultat 2. svetovne vojne za slovenski narod je bila vrnitev večjega dela Primorske. Razumljivo je, da postkomunisti zasluge za to pripisujejo svojim političnim prednikom in njihovemu partizanstvu. To pa je podobno kot trditi, da so za vse ustvarjeno v obdobju 1945-1990 zaslužni komunisti, ker so bili tedaj na oblasti, in da ničesar od tega ne bi danes imeli, če bi bil na oblasti nekdo drug. Trditi, da bi bila brez partizanstva in komunistične revolucije naša zahodna meja danes bolj neugodna za Slovenijo, bi držala le, če se protikomunistična stran ne bi zavzemala za spremembo meje, kar pa seveda ne drži. Slovenski predstavniki v jugoslovanski begunski vladi so si zelo dejavno prizadevali za vrnitev Primorske. Vsekakor pa potem ko so jih komunisti izrinili in uzurpirali oblast zase ter izposlovali mednarodno priznanje teh izvršenih dejstev, protikomunisti niso mogli več vplivati na določanje meje, za kar so postali odgovorni komunisti kot zastopniki Slovencev na mednarodni ravni. To slednje dejstvo gotovo ni koristilo slovenski stvari pri zahodnih zaveznikih, kot je tudi res, da se je pri razmejitvi z Italijo Hrvaška okoristila na račun Slovenije, kar je bilo mogoče, ker je bila Slovenija obravnavana kot brezimen del Jugoslavije, ne pa kot samostojen subjekt. Jugoslavijo pa je leta 1945 obudila od mrtvih prav komunistična revolucija. Seveda je danes nemogoče reči, kako natančno bi se razvijali dogodki, če med 2. svetovno vojno ne bi bilo partizanstva in komunistične revolucije v Jugoslaviji, vendar trditi, da bi v tem primeru Slovenija dosegla ugodnejšo razmejitev z Italijo od današnje je vsaj toliko verodostojno kot trditi, da bi mejna črta danes slabša za nas. Dejstvo je tudi, da sprememba meje ni bila razlog zaradi katerega je partija ustanovila partizanstvo (to velja tudi za slovenske komuniste, za jugoslovanske pa sploh), se pa je tedaj ujel interes partije po oblasti na čim večjem ozemlju s slovenskim nacionalnim interesom po združitvi slovenskih dežel. Prav tako tudi zavzemanje in tudi boj za priključitev Primorske ni dalo komunistom pravice do uzurpacije oblasti ter nasilja nad tistimi, ki se jim niso hoteli podrediti, slednjim pa ne odvzelo pravice do samoobrambe.

Najbolj bedasto pa je početje tistih, ki opravičujejo komunistično revolucijo z domnevno neznosnimi socialnimi krivicami, ki naj bi se dogajale v Kraljevini Jugoslaviji in naj bi jih bilo mogoče odpraviti le z revolucijo. Tukaj je manj pomembno dejstvo, da so v Kraljevini Jugoslaviji obstajali številni elementi socialne države, kot socialno zavarovanje, minimalne plače, podpore za brezposelne, osemurni delavnik itd. (v tem pogledu je bila Jugoslavija primerljiva z drugimi evropskimi državami), bolj je zanimivo, da nekateri še vedno trdijo, da je za odpravo tako imenovanih socialnih krivic potrebno, da KP postane edina dovoljena stranka, vse ostale stranke pa prepovedane. Kot da bi edino komunisti znali reševati socialna vprašanja, čeprav so se tudi na tem področju, kot na vseh ostalih, izkazali za nekompetentne šušmarje. Neverjetno, kako neumno nekateri zagovarjajo diktaturo. Po njihovi logiki bi vsaka stranka lahko razglasila razmere za nevzdržne, sebe za edino sposobno rešiteljico in na tej podlagi zahtevala diktatorsko oblast. Dejstvo je, da komunisti niso prinesli »pravičnejše družbe«, temveč več krivic in manj svobode kot jo je bilo pred 2. svetovno vojno.

Kar se protikomunistov tiče, so imeli vso pravico nepridružiti se in nepodpreti partizanstvo kot tudi odvračati druge ljudi od tega gibanja. Če je med vojno lahko obstajal dvom o tem, ali se partizani res borijo za svobodo ali pa le za komunistično oblast in s tem proti slovenski svobodi po koncu okupacije, pa so dogodki po maju 1945 dali prav protikomunistom. Tudi če se partizanstvo ne bi borilo za komunistično oblast, komunisti niso imeli ljudskega mandata, da kogarkoli silijo, da se jim podredi. Potem ko so uporabili silo proti tistim, ki jih niso hoteli ubogati, so njihove žrtve imele vso pravico braniti se in v ta namen tudi zaprositi za pomoč takrat navzoče okupacijske oblasti, brez odobritve katerih je bila njihova samoobramba itak neizvedljiva. To, da so morali iskati pomoč pri okupatorjih, ne more biti razlog, da bi se jih obsojalo, kvečjemu nasprotno: lahko jim je v čast, da so svojo svobodoljubno držo potrdili s tem, da so napravili to nepopularno odločitev, za katero je bilo jasno, da je številni dobronamerni doma in na tujem ne bodo razumeli, njihovi sovražniki pa jo bodo propagandno uporabili za podkrepitev svojih obtožb o izdajstvu. Ta samoobrambno-eksistenčni razlog je bil ključnega pomena za nastanek vaških straž kot predhodnic domobranstva. Šele pozneje se mu je pridružil protirevolucionarni motiv preprečiti komunistom prigrabiti oblast po odhodu okupatorjev. Tudi ta drugi razlog za obstoj domobranstva je bil legitimen in časten. Komunistični nakani osvojiti oblast z orožjem, mimo volitev, se je bilo mogoče zoperstaviti samo s silo in organiziranjem vojske, ki bi ta komunistični načrt preprečila in zavarovala demokracijo v Sloveniji po odhodu okupatorjev. Najcenejši (z vidika izgube slovenskih življenj in dobrin) način za postavitev take vojske pa je bil izkoristiti okupatorja kot vir orožja in opreme za to vojsko. Alternativni način, to je organiziranje protikomunističnega odporniškega gibanja, je bil zelo težko izvedljiv potem ko so komunisti monopolizirali odpor in razpredli svojo podtalno organizacijo tako rekoč do zadnjega zaselka, razen tega pa je bil nesmiseln z vidika razmerja med slovenskimi žrtvami in sovražnikovimi izgubami ter je bil v nasprotju z načelom protikomunistov, da ne bodo po nepotrebnem izpostavljali slovenskih življenj. Dejansko je domobranstvo predstavljalo zaščito za civilno prebivalstvo pred okupatorji, ki so zaradi domobrancev bolj ali manj opustili neselektivne represalije nad vsemi Slovenci ter se večinoma omejili na kaznovanje pripadnikov in sodelavcev partizanstva, ostalim pa prizanesli. Domobranci so se tako žrtvovali za slovenski narod, da bi utrpel čim manj žrtev med vojno ter da bi živel v svobodi in demokraciji po 2. svetovni vojni in na koncu sami plačali najvišjo ceno za to. Nečastni so bili motivi in nečasten le boj tistih posameznikov (vkolikor so sploh obstajali – izsiljene javne izjave niso noben dokaz za to), ki so se domobranstvu pridružili, da bi pomagali Nemčiji k zmagi, ker so ideološko soglašali z nacističnim »novim redom«. Drugače pa je Slovensko domobranstvo predstavljalo izraz ljubezni slovenskega človeka do svobode (zaradi tega se domobranci niso hoteli podrediti komunistom in pridružiti partizanstvu), njegove volje do življenja (vzrok za nastanek domobranstva) in nesebičnega podrejanja lastnih interesov skupnemu dobremu (domobranci so žrtvovali svoje dobro ime in svoja življenja, da bi slovenski narod živel med okupacijo in živel v svobodi po okupaciji). Zaradi vsega tega je nesmiselno zahtevati od še živečih domobrancev in današnje slovenske desnice kot politične naslednice medvojnega domobranstva, naj obsodijo »kolaboracijo«. Kolaboracije, kot rečeno, pri domobranstvu ni bilo, tisto kar (post)komunisti označujejo s tem izrazom pa je bila v resnici samoobramba, do katere ima pravico sleherni človek. Pač pa lahko desna stran obsodi (in je že obsodila) primere prekoračitve dopustnega silobrana, do katerih je tudi prihajalo in katerim se v državljanskih vojnah praktično ni mogoče povsem izogniti.

V prihodnje je bolje, da se SDS namesto jalovega predlaganja točk okoli katerih se Slovenci ne bomo nikoli poenotili posveti promoviranju protikomunistične interpretacije 2. svetovne vojne in komunistične revolucije na Slovenskem. Manj ko bo Slovencev verjelo enobejevski pravljici, ki deli Slovence na osvoboditelje na levici in izdajalce na desnici, bližje bomo preseganju delitev in spravi med Slovenci.

  • Share/Bookmark


En odgovor na “Prava resnica o kolaboraciji”

  1. glede 1. točke delate zmešnjavo. to, kar govorite na začetku, je pač že obseženo v 3. točki. nadalje se dejansko z zapisanem v 1. točki strinjate, saj tudi sami trdite, da je krivda okupatorjev v tem, da so proizvedli ugodne razmere za revolucijo. če vojne ne bi bilo, tudi revolucije ne bi bilo, kar je pač poanta 1. točke.

    slovencem pa ni povzročila zla revolucija kot taka, ampak državljanska vojna, v katero so bili poleg komunistov vpleteni tudi domobranci. revolucija ni bila nič drugega kot boj za oblast, ampak za oblast v sloveniji se takrat niso borili samo komunisti, ampak tudi domobranci. žrtve med slovenci so tako povzročala obe strani.

    v drugem stavku 1. točke ni nič nelogičnega, nelogično je to, kar trdite vi, torej da je bila okupacija posledica vojne. okupacija ne nujno pomeni vojne, lahko pa pomeni vzrok zanjo. okupacija pomeni samo to, da vojaške sile tuje države zasedejo ozemlje neke druge države. npr. pri ruski okupaciji poljske sploh ni prišlo do vojne med rusi in poljaki, saj se poljska vojska rusom in upirala. vojna se je v sloveniji začela ravno zaradi okupacije, kateri so se pač, po kapitulaciji jugoslovanske vojske uprli komunisti. šele ta upor je pomenil začetek vojne na slovenskem.

    glede 2. točke tudi vnašate nepotrebno zmedo. 2. točka nikjer ne govori o tem ali je neodpor proti okupatorju časten ali ne, tako da je glede tega v tem kontekstu nesmiselno razpravljati.

    glede neupora pa je potrebno povedati tudi to, da če bi leta 1940 oz. 1941 vsi v evropi razmišljali na tak način, kot ga zagovarjate, potem bi verjetno danes ne imeli EU, ampak velike nemčije, ker se nemcem nihče ne bi upiral, ker naj bi si s tem prihranili žrtve. žal je pač življenje tako, da v določenih primerih brez žrtev ne gre.

    ali pa pomislite na slovensko osamosvojitveno vojno. po vaše smo torej tudi takrat ravnali narobe in bi se morali JLA preprosto ukloniti in sprejeti njihove ukaze, potem bi nam pač bile prihanjene vse žrtve, ampak morda pa danes zaradi tega tudi ne bi govorili o samostojni sloveniji. vse ima svojo ceno.

    glede upora proti okupatorju spet mešate jabolke in hruške. če je imel nekdo neke druge namene in ne osvoboditev države izpod okupatorja, potem pač ni šlo za upor proti okupatorju, ampak nekaj drugega in teh dveh stvari pač ne smemo mešat. tako da upor proti okupatorju, katerega namen je bil dejansko uničenje slovenskega naroda, je bil zagotovo častno dejanje. okupatorju se niso upirali le komunisti, ampak večina partizanov komunistov sploh ni bila, tako da jim ne moremo očitati, da jih niso vodili domoljubni razlogi. tako da treba je ločevati med osvobodilno vojno in revolucijo, kar teh 7. točk ustrezno upošteva. tako da 2. točka govori o uporu vseh tistih, ki so si prizadevali za osvoboditev, ne za revolucijo. in taki so bili v večini, tako da se z 2. točko lahko le strinjamo. proti zlu se je pač vedno treba upreti, ker gre za preživetje. če se slovenci okupatorju ne bi uprli, bi pač kot narod propadli, izginili.

    tako da spet mešate to, kar je itak že napisano pod 3. točko z 2. točko, ki govori o nečem povsem drugem.

    točka 5. seveda ni v ničemer sporna. tudi pojem kolaboracije ni sporen ali dvoumen. v evropi se pač ve, kdo je bil na strani osvbobodilnega boja in kdo je kolaboriral z nacisti. kolaboracija je bila povsod v evropi obsojana in v nobeni državi, razen tistih, kjer je bila kolaboracija izredno močna, ne skušajo kolaboracije zagovarjati. kolaboracija je skozi vso zgodovino človeštva pomenila zavrženo dejanje in to se tudi v prihodnosti ne bo spremenilo, ker pač pomeni izdajo naroda.

    tu je pač treba razumeti razliko med 4. in 5. točko. 4. točka govori o tistih, ki so se uprli komunizmu in bili proti komunizmu, ampak se hkrati niso poslužili kolaboracije. takim ljudem seveda ni mogoče nič očitat.

    zavrženo pa je bilo to, da so se nekateri komunistom upirali tako, da so sodelovali z okupatorjem, pri tem pa so pobijali ne samo komuniste, ampak vse partizane in njihove sodelavce, torej tudi tiste, katerih cilj je bil zgolj častni upor proti okupatorju in ne revolucija. tako da ko govorite, da se sodelovanju z okupatorjem ni bilo mogoče izogniti pozabljate, da so ti kolaboranti sprejeli orožje od okupatorja, prisegli temu okupatorju zvestobo in s tem orožjem pobijali slovence. če je za vas to “nujno za preživetje”, potem ste pač res v hudi zablodi, saj si ne znam predstavljati, kako lahko nekdo za preživetje slovencev skrbi tako, da jih pobija.

    da je bilo sodelovanje z okupatorjem izsiljeno je seveda smešna trditev, ki se jo lahko z lahkoto ovrže. zakaj pa potem z okupatorjem niso sodelovali tudi partizani, če je bilo to tako neizogibno? partizani so se pa tudi branili sami, tako proti okupatorju kot proti domobrancem in za to niso rabili nekega okupatorja, zakaj so ga potemtakem rabili domobranci? ja, zato, ker so se tako zavestno odločili, kar je že iz zgodovinskih dejstev znano. kolaboracija je bila premišljena in zavestna. domobranci so pač v želji po oblasti računali na to, da jim bo s pomočjo okupatorja uspelo do konca vojne komuniste uničiti, po koncu vojne bi tako imeli prosto pot na oblast. ampak računica se jim pač ni izšla, saj se je zgodilo ravno obratno. domobranci so bili tisti, ki so bili med vojno uničeni.

    smešno je tudi to, ko govoriš, da so s kolaboracijo z italijanskimi fašisti hoteli nekateri slovencem prihraniti gorje. očitno se ti niti ne sanja, kaj so italijanski fašisti s slovenci počeli v času, ko je bila primorska del italije. dobro bi bilo o tem kaj prebrati.

    smešno je tudi to, da naj bi se neka država prištevala na stran zmagovalcev druge svetovne vojne zgolj zato, ker je bila okupirana. vse te države, ki se jih šteje med zmagovalke 2. svetovnje vojne so imele med vojno organizirana takšna ali drugačna odporniška gibanja in to je razlog, zakaj se jih prišteva k zmagovalkam 2. svetovne vojne. toraj zaradi dejstva, da so se znotraj teh držav organizirale odporniške skupine, ki so se upirale in borile proti nemcem in njihovim zaveznikom.

    tako da teh 7. točk, ki jih zagovarja SDS je dejansko hvalevredno dejanje, saj kar se da objektivno ovrednoti dogajanje med 2. svetovno vojno, med katero se je pač slovencem zgodila državljanska vojna kot posledica boja za oblast med komunisti in domobranci, hkrati pa se je večinski del slovencev izkazal s častnim uporom proti okupatorju in domačimi izdajalci. žal je pa ta časten upor komunistična partija na koncu zlorabila za prevzem oblasti in uvedbo diktature.

Komentiraj

Vi ste prijavljeni objavi komentar.

Blog Stare vrednote – nove ideje | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Digg 3 Columns