Našemljena »TRIGLAVKA« je novodobna laž!


Čeprav nekoliko pozno, saj je bilo že veliko povedanega v zvezi z nesramnim dogodkom v Bazovici, pri spomeniku ustreljenih Tigrovcev, kjer so ob slovesnosti žvižgali ministrici, je prav, da to povemo tudi navadni ljudje.

Žvižgali so prav tisi, ki so nosili na kapah rdečo zvezdo in tisti, ki nimajo pojma kaj nam je ta rdeča zvezda slabega prinesla. Tigrovci so bili ustreljeni precej let pred začetkom druge svetovne vojne in daleč pred pojavom Partizanstva in daleč pred prihodom rdeče zvezde.

Tigrovci, ki so bili prve žrtve fašističnega terorja na Primorskem, niso poznali ne zvezde, ne Triglavke, še manj kakšne Titovke, borili so se proti italijanskemu okupatorju, ki je Tigrovce označil za teroriste, tako kot jih je označila tudi komunistična oblast, v Jugoslaviji, o katerih se sploh ni smelo govoriti. Prav zaradi tega nimajo ti praporščaki kaj iskati v Bazovici ob njihovem spomeniku, kjer je potrebno očistiti komunistične navlake, kot je komunistični znak rdeča zvezda, ki je bila lansirana k nam iz Sovjetske zveze po nalogu Stalina in Slovenskih sodelavcev.

Razdor med Slovenci, ki ga ustvarja levičarska falanga, katero na žalost, še vedno podpira predsednik države, ne sme in ne bo šel kar tako mimo. Tisti, ki so tam žvižgali, sem prepričan, da se niso borili, ker so bili premladi ali pa so se skrivali do konca vojne. Nič ne vedo, da so prav Primorski »borci«, bili najbolj zavedeni s strani komunistov, čeprav imajo za to manjše opravičilo, o tem sem pa že pisal, (Dolomitska izjava, ki je odklanjala vse, kar ni njej ustrezalo).

Ne zamerite mi če bom uporabil zelo »popularno« nekoliko vulgarno besedo, ki jo na primorskem tako radi ali so jo tako radi izrekli ob kakšni podobni priliki: če rečem, da so primorski borci prave nevedne mone! Hodil sem v osnovno šola za časa Mussollinija,v času ko so nas preganjali, če smo govorili slovensko, čeprav tega nikoli nam niso mogli preprečiti, ker smo bili zavedni Slovenci. Ponosni na slovenski-materin jezik smo bili tudi tisti, ki smo morali v italijansko šolo, slovensko pisati in brati pa so nas naučili pri verouku, še prej ko smo znali kaj napisati v italijanskem jeziku, čeprav največkrat v skritih prostorih, ker so fašisti preganjali duhovnike. Tisti, ki smo tedaj končali petletko italijanske šole in smo morali nekaj let po končani vojni v JLA, smo bili nadvse razočarani, da se tega ne da opisati in mladi tega ne razumejo ali pa so tako zapeljani s strani komunistov, da nočejo poslušati, imajo preveč oprane možgane, ker v tedanji vojski, nismo smeli govoriti slovensko.

Poznam razmere tudi v Trstu, kjer imam še živečega brata (star 90 let), ki je odšel v Trst zelo mlad, še otrok. Z nekaj let mlajšim bratom, sta morala v italijansko vojsko, po razpadu Italije pa je šel tisti brat, ki je ostal doma v Partizane, ne med komuniste!

Čeprav je Gorica bližje, smo bili zelo navezani na Trst, še iz časa Avstro-ogrske, saj skoraj ni bilo družine na Vipavskem, da ne bi imela vsaj po enega člana v Trstu. Po vojni, ko sta Trst in Gorica ostala onkraj meje, smo raje hodili po kavo v Gorico.

Šolo pod fašističnim terorjem sem moral omeniti, čeprav tedaj nismo dosti vedeli o Tigrovcih, ker so starejši ljudje bili zelo previdni, saj so imeli italijanski fašisti«dolga« ušesa, vendar pa vsaj zase trdim, da, sem vedno rad prisluškoval pogovorom, predvsem starejših oz. odraslih, ki so bili usmerjeni proti fašizmu, kasneje nekoliko več, ko so italijanski fašisti lovili Vojka Premrla in druge.

Že večkrat je g. Boris Pahor omenil nepoznavanje razmer v Trstu in na sploh na primorskem, kar se globoko strinjam, mladina pa sploh nič ne pozna in potem pridejo na prizorišče nekakšni praporščaki, ki vem, da še manj poznajo razmere kot ti mladi.

Rdeča zvezda ne sme več na to grobišče, ker je simbol totalitarizma, ki ga je EU obsodila, tja prav tako ne smejo fašisti s kakšnim simbolom fašizma ipd., to je potrebno preprečiti! Verjetno ti praporščaki, ki naj bi se borili tudi za Trst in v resnici premnogi so tam pustili svoje življenje pa danes ne razumejo problema, da smo zgubili Trst in gorico z ozemljem, prav zaradi komunizma! Ozek pas ki loči Slovenijo od sedanje Italije je očitno prirejen na hitro, le toliko, da so obdržali Trst, ker so se zbali komunizma.

Neka konvencija OZN iz leta 1947, pove, da ne sme biti zaprt dostop do morja državi ki je zadaj, a prav to se je zgodilo Sloveniji. Ko sem imel na obisku prijatelje iz Nove Zelandije, ki so vedeli, da so prav njihovi vojaki prvi za Partizani vstopili v Trst, sem jih, ko so pogledali na zemljevid začudeno, vprašal, če se s tako mejo strinjamo? Razumeli so, da so posredi kreatorji veliki, med katerimi je tudi tedanja Sovjetska država, ki ni storila nič v prid malemu narodu, čeprav so naši klečeplazili pred Stalinom! Njihov cilj je bil tedaj le izvoz komunističnih idej na zahod, zahod pa se je tega opravičena bal in meja je sedaj taka kot je!

Žvižganje v Bazovici sovpada s splošno gonijo, proti vladi, ki jo vztrajno podpihujejo levičarski novinarji, opozicija, katerim prav nič ni mar ne Slovenija ne slovenski narod, predvsem proti Janezu Janši, kar na žalost podpira tudi predsednik republike

Zavedam se, da nimam moči, vendar kar je v moji moči, se bom boril, da ne bi več vabili kakšnih praporščakov s kakšnimi rdečimi zvezdami, katere natikajo na Triglavke in se našemijo, Triglavka s trobojnico-(zastavo) in zvezdo ne obstaja, to je laž novodobnih »borcev«, ki so tako zavedeni, da sploh ne vedo kaj je prav in kaj ne!

Pred nekaj leti, vsekakor pa po naši samostojnosti, so se nekateri pojavili, npr. v Ajdovščini na proslavi, med katerimi sta bila tudi Rop in Kacin, ki sta se našemila s tako kapo, ki nikoli prej ni bila resnična, to je laž! Triglavka je bila prepovedana že s Dolomitsko izjavo, tedaj pa so morali zamenjati s Titovko in zvezdo, brez naše zastave! Tisti ki tega ne vedo ali trdijo drugače, to počno s hudobijo, ki jo premorejo le komunisti!

Ponosa, da smo Slovenci narod, ki ima možnost govora svojem jeziku, sedaj tudi v Bruslju, na žalost nimamo. Vse kaže, da nimamo ne ponosa ne smelosti, v tem ima g. Pahor v celoti prav. Na vso žalost je tudi resnično.

Silvan Štokelj

  • Share/Bookmark

Med načelnostjo in pragmatizmom

Resne sodobne politične stranke (mednje ne štejem takšnih, ki so ustanovljene neposredno pred volitvami in zato nimajo praktično nobenih trdnih temeljev) morajo vse svoje delovanje temeljiti na nekih trajnih skupnih vrednotah in (če hočete) ideoloških izhodiščih, sicer lahko zelo razočarajo volivce, predvsem pa tudi svoje lastne člane. Njihova stališča morajo biti načelna in se ne smejo spreminjati glede na »dnevno politiko« ter trenutno prevladujoče javno (»objavljeno!«) mnenje. Problem pa je v tem, da je takšna načelna drža lahko uspešna samo dolgoročno, medtem ko se na kratki rok dosti bolj »splača« pragmatizem in koketiranje z mediji ter sprotnimi rezultati javnomnenjskih »anket«. Prava umetnost pa je doseči ravno pravšnjo mero načelnosti proti pragmatizmu ob reševanju dnevnopolitičnih problemov.

Če namreč politična stranka dosledno vztraja na načelnosti, je to lahko zanjo tudi pogubno! Slovenski primer za to so Narodni demokrati, ki so izpadli iz parlamenta leta 1992 in posledično tudi prenehali obstajati kot samostojna politična stranka. Tik pred volitvami se je namreč pojavil populistični Jelinčič (veliko vprašanje je, če niso bili zadaj tudi kakšni strici, ki so se ustrašili možne skupne zmage demosovih naslednikov?) in s prozornimi, cenenimi in šovinističnimi parolami lovil glasove (desnih) volivcev, ki bi sicer mnogi od njih glasovali prav za Narodne demokrate. Ker pa s(m)o bili slednji resna demokratična stranka (krščanske usmeritve) in s(m)o nastopali z geslom »Pošteni in zanesljivi«, nis(m)o mogli, niti smeli tekmovati z nestrpnimi izjavami (a la »čefurji raus«), čeprav so se v strankini bazi pojavljali tudi takšni predlogi, ker da »smo premalo ostri«. Večina je le podprla stališče vodstva, da nikakor nočemo iz narodnjaške postati nacionalistična stranka – celo za ceno, katero smo na koncu tudi res plačali. Nezrelo slovensko volilno telo je nasedlo Jelinčiču in prav izpad Narodnih demokratov je onemogočil zmago desne pomladanske koalicije… (Bojim se, da tudi po 20 letih slovensko volilno telo še ni nič kaj bolj zrelo)

Večletna prevlada levičarskega pragmatizma v Sloveniji (strank, ki načeloma temelje v socializmu, prakticirajo pa turbo-kapitalizem) pa se jim v končni fazi tudi ni izšla, saj jih je večina med njimi (LDS, Zares, SNS) tudi že propadla. Z gotovostjo lahko napovemo, da tudi tiste današnje parlamentarne stranke, ki so nastale na hitro in načelno sploh NE MOREJO delovati (ker nimajo ideoloških izhodišč ter poenotenih vrednostnih kriterijev), na dolgi rok ne bodo preživele. Pretiran pragmatizem se po navadi kaže tudi v tem, da se njegovi nosilci razglašajo za ne-leve in ne-desne, kot da je takšna delitev že popolnoma preživela. V najboljšem primeru se še dovolijo označiti kot sredinsko-karkoli že…

Tudi Nova Slovenija se nenehno sooča z navedeno dilemo med načelnostjo in prakticizmom. Po moji oceni ji to balanciranje kar dobro uspeva, kar dokazuje tudi zadnji primer glede ustavne spremembe referendumske ureditve. Kot stranka »blizu ljudem« odločno zagovarja pravico državljanov (tudi) do direktne demokracije in v teh težkih časih že skoraj zadnja brani pravico do referenduma, kot skrajnega možnega korektiva slabe politike. Takšna, vsekakor načelna drža pa se sooča z nevarnostjo, da bi zloraba referenduma lahko resno ogrozila nujne napore za rešitev iz finančne in gospodarske krize. Tudi širša javnost verjetno že podpira pragmatičen pristop, da bi referendum kar odpravili in zato bi trmasto vztrajanje Nove Slovenije, da ne podpre (omogoči) ustavnih sprememb, stranki lahko povzročila več škode, kot koristi. Posebno še, ker bodo mediji lahko prikazali Novo Slovenijo kot glavnega krivca za propadli poskus že kar »izhoda iz krize«.

Kot kaže tudi zadnji predlog poslanske skupine Nove Slovenije, se stranka zaveda nevarnosti slepega vztrajanja pri načelnem stališču in je dovolj elastična za dialog z drugimi strankami. Njen predlog, da bi dovolili pobudo za referendum vsaj v primeru, da se zbere 10.000 overovljenih podpisov v enem tednu, je podprt tudi s tehtnimi argumenti. Je pa simpatično, da si tudi majhna stranka »upa« predlagati logičen kompromis in pričakovati, da jo bodo resno »jemali« in upoštevali!

Ko pa sem ravno pri besedi, naj dodam še en primer dobrega reševanja dileme med načelnim in pragmatičnim – na osebni ravni. Všeč mi je hitra odločitev kardinala Rodeta, da se bo podvrgel testiranju očetovstva – tudi če bo to v Nemčiji. Vsakdo na njegovem mestu bi lahko upravičeno zavrnil takšen že kar »nesramen« predlog, saj kaže na podcenjujoč odnos do uradne slovenske inštitucije, postopkov (ki so enaki sodnim) in celo že kar same Slovenije (»takšni skorumpirani državi človek ne more zaupati niti enega testiranja očetovstva«?). Pa vendar: mnogi bi si takšno načelno držo slovenskega kardinala povsem napačno razlagali (sploh pa ker bi jih k temu silili mediji à la Delo), češ da se Rode izogiba testiranja. In je gospod kardinal zato ubral kar pravi način, da jim »zapre usta«, očitno tudi zato, ker je povsem prepričan v rezultat testiranja, pa naj bo opravljen tukaj ali tam.

Anton Tomažič
Podpredsednik Gospodarskega kluba N.Si

  • Share/Bookmark

Zlonamerno blatenje Demosa

V 27. Številki Pravne prakse smo lahko prebrali uvodnik Dragana Petrovca: »Razbohotena dediščina Demosove inkvizicije«. Gre za prispevek, ki je prežet z naravnost sovražnim pisanjem in sprevrženimi političnimi agitacijami brez vsakršne verodostojne pravne argumentacije. Kot tak nikakor ni vreden univerzitetnega profesorja, še manj pa sodi v strokovno pravno revijo. Čeprav je prispevek očitno posledica hipne jeze in maščevalnosti, zaradi vse manj radodarnih državnih jasli, iz katerih so se doslej obilno napajali razni inštituti na ljubljanski PF, in si kot tak v civilizirani razpravi pravzaprav sploh ne zasluži odgovora, se vendarle odzivam nanj, da bi prispeval nekaj svojih misli v mozaik resnice nastanka slovenske države ter vloge Demosa pri tem.

Kot aktiven član Demosa, dobro poznam njegov nastanek, ustroj, notranje odnose in njegov način delovanja in sem na to zelo ponosen. Bilo je nekaj najboljšega, kar se je slovenskemu narodu zgodilo v vsej njegovi zgodovini! V pravem trenutku se je pojavil Demos z odlično ekipo (kombinacijo mladih odločnežev in starejših modrecev) in znal združiti narod v usodnih časih, tako da je bila prvič v zgodovini ustvarjena samostojna in svobodna slovenska država. Vse to le v dobrih dveh letih! Če kdo, si zato Demos prav gotovo ne zasluži oznak: »inkvizicija«, »zgodba o nacistih«, »Auschwitz«, »judovske taboriščnike«, »Demosovo nürnberško demokracijo«, »Eichmanove besede«, »Hitlerjevega papeža«, »plinske celice«…

Nasprotno, kljub neomajni volji, da dosežemo samostojnost in neodvisnost, smo se – v Demosu! – odločili za treznost in premišljenost ter strogo legalističen pristop. Zvezno zakonodajo smo »odklapljali« počasi in sistematično.

Sprejemanje zelo pomembnih in zahtevnih državotvornih zakonov je bilo zelo oteženo predvsem tudi zaradi »nemogoče« sestave Skupščine RS. Vsak, tudi najmanjši amandma je moral biti sprejet v vsakem od treh zborov v enakem besedilu, kar je zahtevalo ogromno usklajevanja in ponovnega glasovanja.

Prav zanima me, kje so bili tedaj kritiki, ki danes v primerjavi z ostalimi državljani uživajo daleč nadpovprečne dobrobiti težko izbojevane samostojne slovenske države in iz udobnih akademskih in raziskovalnih naslonjačev, plačanih s strani te iste države, nabijajo o »Demosovi inkviziciji«? Očitno si tudi niso dobro prebrali tiste sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, na kateri sedaj jahajo. Demos je (na žalost) lahko deloval le še v fazi, ko smo sprejemali Zakon o državljanstvu, nikakor pa nima nič opraviti s tem, kar se je dogajalo kasneje v uradniških postopkih, v zvezi s pojmom »izbrisani«. Osebno sem prepričan, da je bila največja napaka storjena s predčasnim razpustom Demosa (in tedanje Skupščine), ki (ker!) bi gotovo sprejel še bolj kvaliteten in pravičen zakon o privatizaciji in s tem preprečil tajkunizacijo. Če bi bila na oblasti še naprej Peterletova vlada vsaj še en mandat, bi v istem slogu in tempu uredila še marsikaj, med drugim tudi vse probleme v zvezi stalnim bivališčem nedržavljanov. Pa ni bila! Vse nespretne poteze in neskončno zavlačevanje vprašanja »izbrisanih« lahko pripišemo naslednjim levim (Drnovškovim in drugim) vladam.

Če bi bila Demosov politika res takšna, kot jo nekateri skušajo danes podtakniti za nazaj, potem bi med drugim gotovo prišlo tudi do lustracije! Seveda so bila tudi takšna razmišljanja in notranji predlogi, vendar smo bili večina odločno proti. In tudi (celo) to nam danes (upravičeno?) vse bolj očitajo…

Kot (zelo!) demokratična koalicija smo imeli seveda znotraj Demosa različne odnose tudi pri sprejemanju Zakona o državljanstvu. Prav nič sram me ni priznati, da sem se jaz zavzemal za bolj restriktivna merila za pridobitev državljanstva, ker je to velika vrednota in jo mora vsaka država skrbno varovati in negovati. Prepričan sem bil (in sem še danes), da bi moral biti kot eden od pogojev za pridobitev državljanstva tudi dokazano znanje slovenščine (italijanščine ali madžarščine), vendar s tem predlogom nisem uspel: Demos je bil, tako kot pri vprašanju lustracije, tudi glede tega vprašanja zelo toleranten, širokogruden in še najmanj podoben kakršnikoli inkviziciji, ki bi mu jo nekateri radi podtaknili danes. Težko, če sploh, boste našli v Evropi (majhno) državo, ki bi ob svojem nastanku tako prijazno ponudila 200.000 državljanstev.

Ni čudno, da se stare sile tako veselijo sodbe ESČP in težavne situacije, v katero je zaradi nje prišla Slovenija, saj so preko svojih oblastnih in nevladnih organov in organizacij ter medijev v preteklem desetletju zbirale dokaze in pisale osnutek odločitve, ki ne upošteva specifične situacije na novo nastale države izpred burnih 20 let. Imam občutek, da so prejšnje vlade v Strasbourg pošiljale tako branilce, kot tožilce. Pa ne zato, ker bi jim bilo resnično mar za konkretne usode posameznikov. Če bi jim šlo za to, bi se vprašanje izbrisanih lahko rešilo že davno z nacionalnim političnim konsenzom, s popravo vseh tistih individualno zares utrpljenih krivic. Pa ni šlo za to. Šlo je in gre še vedno za to, da se za vsako ceno očrni vse tiste in tisto, kar v simbolnem smislu predstavlja demokratično slovensko državo, da se v ljudeh ustvari vtis, da je bila socialistična Jugoslavija prav taka ali pa celo še boljša država od te, v kateri živimo danes.

Anton Tomažič

  • Share/Bookmark

Nova dejstva in dokazi o ustanovitvi Demosa

Pri nedavnem urejanju svojega arhiva sem naletel tudi na zelo zanimiv dokument – doslej »manjkajoči člen« – SPORAZUM o ustanovitvi »DEMOS – demokratične opozicije Slovenije« z dne 4. 12. 1989. Ta originalni dokument je žigosan z žigi treh strank: SDZ, SKD in SDZS, podpisan pa od naslednjih predstavnikov:

za SDZ: Hubert Požarnik in Rajko Pirnat
za SKD: Franc Miklavčič in Lojze Peterle
za SDZS: Jože Pučnik in Andrej Magajna

Točnih okoliščin, da se je ta pomemben dokument (v dveh izvodih) znašel pri meni, se ne spominjam, vem pa v kakšni funkciji sem ga verjetno dobil. V začetni fazi organiziranja Demosa sem bil namreč nekakšen »vodja volilnega štaba« (kasneje je to funkcijo formalno prevzel Huber Požarnik).

Vedeti je treba, da je Slovenska demokratična zveza (SDZ) že od samega začetka povezovanja imela nekakšno de facto vodilno vlogo in tako je bilo verjetno tudi glede organiziranja in logistike pri nastanku tega dokumenta.

Začetki organiziranega povezovanja nove demokratične opozicije segajo kar nekaj mesecev v leto 1989 in ne šele v januar 1990, kot bi nekateri radi prikazali.

Iz zapisnikov, katere imam, je razvidno, da je že dne 14. novembra 1989 na Izvršilnem odboru SDZ »H. Požarnik poročal o sestanku ZDO (Združena demokratična opozicija). Predsednik bo J. Pučnik, podpredsednik pa I. Oman. V predsedstvu bomo imeli dva stalna člana. V Programsko skupino moramo imenovati dva člana. Po sklepu IO SDZ bosta to F. Bučar in P. Jambrek. V Volilno-propagandno ekipo pa predlagamo A. Tomažiča, M. Bukovca in I. Mekino.«

Na naslednji seji IO SDZ dne 21. novembra 1989 je bila pod prvo točko obravnavna »Združena demokratična opozicija – H. Požarnik je povedal, da Slovenska kmečka zveza ne namerava v ZDO, Slovenska krščansko demokratska zveza pa se bo o morebitnem vstopu izjasnila v četrtek. SKZ sicer želi sodelovati v koaliciji, a ne za Družbeno politični zbor in nasploh v bolj ohlapni obliki. SDZ bo kljub temu poskušala vztrajati pri ZDO. V volilni komisiji tega telesa bo SDZ predstavljal A. Tomažič in še kdo po njegovi izbiri.

Iz Požarnikovega poročila so razvidni tudi razlogi, da je bil Demos na začetku ustanovljen le s tremi strankami, torej tudi brez Kmečke zveze, ki očitno še ni zmogla direktne »prehitre« pretvorbe v stranko:
»I. Urbančič je vprašal, zakaj SKZ ne želi v ZDO.

H. Požarnik je odgovoril, da bi po Omanovi oceni ob takšni stopnji radikalnosti SKZ razpadla na dve struji.

V Taufer je dodal, da je D. Rupla informiral o ZDO, kot da je ta že realnost. D. Rupel mu je predlagal zborovanje opozicije, kjer bi vsi predstavili svoje programe in poglede.

F. Zagožen je opozoril, da sta v SKZ dve stališči o ZDO. Eno je Omanovo, drugega pa predstavljata Zagožen in I. Pučnik. Razrešitev dileme, ali vstopiti v ZDO ali ne, je še pred nami…

F. Zagožen je izrazil bojazen, da sta Oman in Podobnik na račun sodelovanja z ZSMS in Zelenimi pripravljena žrtvovati celo Majniško deklaracijo…«

Naj dodam, da je g. Zagožen bil v tem obdobju dejaven še v obeh »strankah« – SDZ in SKZ, vsaj v prvih mesecih leta 1989 pa je to veljalo tudi za g. Omana.

Konec novembra ali v začetku decembra 1989 je bil na koordinacijskih sestankih sprejet odličen predlog g. Šinkovca o imenu združene opozicije – DEMOS – Demokratična opozicija Slovenije (spomnim se, da smo bili na sestanku v SDZ takoj vsi navdušeni, saj ta beseda pomeni tudi »Ljudstvo«).

Kje in v kakšnih okoliščinah je bil dejansko podpisan obravnavani sporazum (očitno pa 4. decembra 1989) žal ne vem, se bo pa gotovo to dalo ugotoviti, saj je večina podpisnikov še živih in se bodo verjetno spomnili.

Naj dodam, da je bil očitno k obravnavanemu sporazumu priložen tudi podrobni Program, ki je tudi v prilogi.

Kmalu po podpisu sporazuma je le prevladala želja po združevanju tudi pri SKZ in pri Zelenih Slovenije in se je krog tako razširil:

Rosvita Pesek: »ZS so kmalu po novem letu 3.1.1990 vstopili k Demosu. SKZ pa je najprej izglasovala da v Demos ne gre, šele na posebno zahtevo Zagožna in Pučnik Ivana, da bosta izstopila, so tik pred koncem leta 89 glasovali še enkrat in potrdili vstop v Demos.«

Zgodovinarju Božu Repetu je znano, da je do tega sporazuma prišlo: »Četrtega decembra 1989 je sledil sporazum, ki je dogovor formaliziral, to je združil SDZ, SKD in SDZS v Demos, SKZ je ohranila poseben pridružitveni status (podpirala je program Demosa, na volitvah pa želela nastopiti s svojo listo). Sporazum so podpisali Jože Pučnik v imenu SDZS, Hubert Požarnik v imenu SDZ, Lojze Peterle v imenu SKD in Ivan Oman v imenu SKZ.« Očitno pa samega dokumenta ni videl, saj na njem ni nobenega podpisa Omana, SKZ pa ni niti omenjena.

Iz tega sklepam, da to, kar sem našel, doslej zgodovinarjem ni bilo dostopno.

Kopije obeh dokumentov (Sporazum in Program):

http://www.flickr.com/photos/antontomazic/sets/72157629625385937/

Verodostojnost dokumenta in svojih podpisov na njem sta mi dne 20. in 21. marca 2012 potrdila dr. Rajko Pirnat in dr. Hubert Požarnik.

Vir, 21. marca 2012

Anton Tomažič

Facebook: http://www.facebook.com/anton.tomazic
Twitter: @AntonTomazic

  • Share/Bookmark

Življenjsko pravo?

Če bi (saj so jih že…) vprašali povprečne državljane, ali bi na nacionalni televiziji rajši gledali skupna soočenja vseh strank ali pa ločeno parlamentarne in druge (nove) liste in stranke, bi se večna gotovo odločila za prvo možnost. Tudi meni bi se zdele takšne oddaje bolj zanimive.

Še bolj pomembno pa se mi kot pravniku zdi, da v javnem življenju upoštevamo veljavne predpise (če so neustrezni pa jih spremenimo). Posebno pravniki bi morali zakone tolmačiti izključno po pravnih pravilih (med drugim tudi, kakšen je bil namen zakona), ne pa »prakticistično«, »življenjsko«, »všečno«, (spremenjeno in) prilagojeno trenutni situaciji.

Namen zakona, ki na RTV-SLO razmejuje čas namenjen za predvolilno kampanjo med parlamentarne in neparlamentarne stranke pa je (bil doslej) jasen: postavlja točna pravila, ki naj bi utrjevala parlamentarno demokracijo in hkrati ščitila pravice novih IN STARIH strank ter gibanj, predvsem pa tudi onemogočala samovoljo in pristranskost ustvarjalcev oddaj NA JAVNI TELEVIZIJI.

Ta namen je bil očitno tako jasen, da doslej še nobenemu, niti pred dvema, niti pred tremi niti pred sedmimi leti ni prišlo na misel, da bi ustaljeno prakso problematiziral. Vsem parlamentarnim strankam skupaj (in vsem enako) je bilo dodeljeno 2/3 časa in pozornosti, novim gibanjem in strankam pa (VSEM SKUPAJ IN ENAKO) pa 1/3 časa. Temu ustrezna so bila tudi soočenja ter samopredstavitve. Upravičeno se sprašujemo, kje so bili tedaj tisti pravniki, ki danes vehementno zatrjujejo, da ne sme biti razlike med uveljavljenimi političnimi strankami ter mesec dni starimi (novimi) strankami. Zakaj se pa niso tedaj oglasili, saj so imeli »kršitve« pred nosom na svojem zaslonu?

Trenutno veljavni predpisi imajo tudi svojo globljo logiko in pomen (saj takšne ureditve nismo »iznašli« v Sloveniji, temveč se zgleduje po najrazvitejših demokracijah).  Po eni strani so zaščitene pravice državljanov do svobodne politične pobude in realne možnosti, da se pojavijo tudi nove politične stranke (in da so tudi izvoljene v Državni zbor), kar je še posebno zagotovljeno z 1/3 predstavitvenega časa na nacionalki.

Po drugi strani pa je nedvomno v interesu stabilne Slovenije tudi to, da ima kvalitetne in stalne parlamentarne stranke, ki zajemajo čim širše interese volilnega telesa. Praviloma imajo takšne stranke tudi ustaljene programske dokumente, razvejano in dobro organizirano mrežo lokalnih odborov in stanovskih skupin (od mladih do starih) ter urejeno materialno podlago. Kakor hitro se bodo nove stranke prebile v parlament, bo takšna zaščita (vključno z 2/3 predstavitvenega časa) tudi v njihovem interesu.

Obstoječa zakonska ureditev zagotavlja tudi zadostno preglednost najvažnejših televizijskih in radijskih soočenj: zmerno število parlamentarnih strank (praviloma pod 10) omogoča, da so prisotni predstavniki vseh strank – v enakem številu! Tudi VSE izven parlamentarne (nove) stranke in gibanja se lahko predstavijo enakopravno, v eni ali več oddajah – z enakim številom predstavnikom in z enakim dodeljenim časom. Razlikovanje med parlamentarnimi in vsemi drugimi strankami je V ZAKONU potrebno tudi zato, da ne bi bila TV in radijska soočenja praktično blokirana zaradi prisotnosti več deset (vseh prijavljenih!) kandidatnih list hkrati.

Kaže, da je takšna ureditev bila (doslej) ker primerna, saj nismo zasledili kakšnih resnejših pomislekov, niti s strani kandidatov, niti ustavnih pravnikov. Pač ni bilo kakšnega večjega izven parlamentarnega favorita (stranka Zares se je v »prvi razred« ob zadnjih volitvah uvrstila spretno, tako, da je pravočasno s prestopom poslancev postala »parlamentarna«).

Letos, ko pa so večni »vplivneži« lansirali Jankovića, da zaustavi desnico, pa takšno razumevanje in uporaba prava pač nista več primerna? Ker bi bilo zanimivo videti direktna soočenja z Virantom, Janšo  in Pahorjem, bomo zakon uporabili malo drugače, malo bolj všečno in v skladu z anketami javnega mnenja? Bomo kar med igro spreminjali pravila, ker nas je čas prehitel? Zakaj pa ne, če takšno »življenjsko pravo« utemeljimo s pomočjo medijev in javnega mnenja v pravo smer: »Nenadoma so vse stare stranke slabe, nove pa brezmadežne in polne upanja.«

Dokler na takšno logiko (»Namesto, da bi spremenili predpis, ga pač malo drugače uporabljajmo!«), pristanejo le povprečni radovedni gledalci in poslušalci, to še ni zaskrbljujoče… Če pa postanejo tako »življenjski« in všečni tudi resni pravniki, potem pa Sloveniji sam Bog pomagaj!

Če takšne uzurpacije prava ne bo preprečilo Ustavno sodišče, potem imamo pa ob gospodarski in moralni krizi v Sloveniji tudi že pravi kolaps pravne države!

Anton Tomažič

  • Share/Bookmark
Blog Stare vrednote – nove ideje | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Digg 3 Columns