Nova dejstva in dokazi o ustanovitvi Demosa

Pri nedavnem urejanju svojega arhiva sem naletel tudi na zelo zanimiv dokument – doslej »manjkajoči člen« – SPORAZUM o ustanovitvi »DEMOS – demokratične opozicije Slovenije« z dne 4. 12. 1989. Ta originalni dokument je žigosan z žigi treh strank: SDZ, SKD in SDZS, podpisan pa od naslednjih predstavnikov:

za SDZ: Hubert Požarnik in Rajko Pirnat
za SKD: Franc Miklavčič in Lojze Peterle
za SDZS: Jože Pučnik in Andrej Magajna

Točnih okoliščin, da se je ta pomemben dokument (v dveh izvodih) znašel pri meni, se ne spominjam, vem pa v kakšni funkciji sem ga verjetno dobil. V začetni fazi organiziranja Demosa sem bil namreč nekakšen »vodja volilnega štaba« (kasneje je to funkcijo formalno prevzel Huber Požarnik).

Vedeti je treba, da je Slovenska demokratična zveza (SDZ) že od samega začetka povezovanja imela nekakšno de facto vodilno vlogo in tako je bilo verjetno tudi glede organiziranja in logistike pri nastanku tega dokumenta.

Začetki organiziranega povezovanja nove demokratične opozicije segajo kar nekaj mesecev v leto 1989 in ne šele v januar 1990, kot bi nekateri radi prikazali.

Iz zapisnikov, katere imam, je razvidno, da je že dne 14. novembra 1989 na Izvršilnem odboru SDZ »H. Požarnik poročal o sestanku ZDO (Združena demokratična opozicija). Predsednik bo J. Pučnik, podpredsednik pa I. Oman. V predsedstvu bomo imeli dva stalna člana. V Programsko skupino moramo imenovati dva člana. Po sklepu IO SDZ bosta to F. Bučar in P. Jambrek. V Volilno-propagandno ekipo pa predlagamo A. Tomažiča, M. Bukovca in I. Mekino.«

Na naslednji seji IO SDZ dne 21. novembra 1989 je bila pod prvo točko obravnavna »Združena demokratična opozicija – H. Požarnik je povedal, da Slovenska kmečka zveza ne namerava v ZDO, Slovenska krščansko demokratska zveza pa se bo o morebitnem vstopu izjasnila v četrtek. SKZ sicer želi sodelovati v koaliciji, a ne za Družbeno politični zbor in nasploh v bolj ohlapni obliki. SDZ bo kljub temu poskušala vztrajati pri ZDO. V volilni komisiji tega telesa bo SDZ predstavljal A. Tomažič in še kdo po njegovi izbiri.

Iz Požarnikovega poročila so razvidni tudi razlogi, da je bil Demos na začetku ustanovljen le s tremi strankami, torej tudi brez Kmečke zveze, ki očitno še ni zmogla direktne »prehitre« pretvorbe v stranko:
»I. Urbančič je vprašal, zakaj SKZ ne želi v ZDO.

H. Požarnik je odgovoril, da bi po Omanovi oceni ob takšni stopnji radikalnosti SKZ razpadla na dve struji.

V Taufer je dodal, da je D. Rupla informiral o ZDO, kot da je ta že realnost. D. Rupel mu je predlagal zborovanje opozicije, kjer bi vsi predstavili svoje programe in poglede.

F. Zagožen je opozoril, da sta v SKZ dve stališči o ZDO. Eno je Omanovo, drugega pa predstavljata Zagožen in I. Pučnik. Razrešitev dileme, ali vstopiti v ZDO ali ne, je še pred nami…

F. Zagožen je izrazil bojazen, da sta Oman in Podobnik na račun sodelovanja z ZSMS in Zelenimi pripravljena žrtvovati celo Majniško deklaracijo…«

Naj dodam, da je g. Zagožen bil v tem obdobju dejaven še v obeh »strankah« – SDZ in SKZ, vsaj v prvih mesecih leta 1989 pa je to veljalo tudi za g. Omana.

Konec novembra ali v začetku decembra 1989 je bil na koordinacijskih sestankih sprejet odličen predlog g. Šinkovca o imenu združene opozicije – DEMOS – Demokratična opozicija Slovenije (spomnim se, da smo bili na sestanku v SDZ takoj vsi navdušeni, saj ta beseda pomeni tudi »Ljudstvo«).

Kje in v kakšnih okoliščinah je bil dejansko podpisan obravnavani sporazum (očitno pa 4. decembra 1989) žal ne vem, se bo pa gotovo to dalo ugotoviti, saj je večina podpisnikov še živih in se bodo verjetno spomnili.

Naj dodam, da je bil očitno k obravnavanemu sporazumu priložen tudi podrobni Program, ki je tudi v prilogi.

Kmalu po podpisu sporazuma je le prevladala želja po združevanju tudi pri SKZ in pri Zelenih Slovenije in se je krog tako razširil:

Rosvita Pesek: »ZS so kmalu po novem letu 3.1.1990 vstopili k Demosu. SKZ pa je najprej izglasovala da v Demos ne gre, šele na posebno zahtevo Zagožna in Pučnik Ivana, da bosta izstopila, so tik pred koncem leta 89 glasovali še enkrat in potrdili vstop v Demos.«

Zgodovinarju Božu Repetu je znano, da je do tega sporazuma prišlo: »Četrtega decembra 1989 je sledil sporazum, ki je dogovor formaliziral, to je združil SDZ, SKD in SDZS v Demos, SKZ je ohranila poseben pridružitveni status (podpirala je program Demosa, na volitvah pa želela nastopiti s svojo listo). Sporazum so podpisali Jože Pučnik v imenu SDZS, Hubert Požarnik v imenu SDZ, Lojze Peterle v imenu SKD in Ivan Oman v imenu SKZ.« Očitno pa samega dokumenta ni videl, saj na njem ni nobenega podpisa Omana, SKZ pa ni niti omenjena.

Iz tega sklepam, da to, kar sem našel, doslej zgodovinarjem ni bilo dostopno.

Kopije obeh dokumentov (Sporazum in Program):

http://www.flickr.com/photos/antontomazic/sets/72157629625385937/

Verodostojnost dokumenta in svojih podpisov na njem sta mi dne 20. in 21. marca 2012 potrdila dr. Rajko Pirnat in dr. Hubert Požarnik.

Vir, 21. marca 2012

Anton Tomažič

Facebook: http://www.facebook.com/anton.tomazic
Twitter: @AntonTomazic

  • Share/Bookmark

Življenjsko pravo?

Če bi (saj so jih že…) vprašali povprečne državljane, ali bi na nacionalni televiziji rajši gledali skupna soočenja vseh strank ali pa ločeno parlamentarne in druge (nove) liste in stranke, bi se večna gotovo odločila za prvo možnost. Tudi meni bi se zdele takšne oddaje bolj zanimive.

Še bolj pomembno pa se mi kot pravniku zdi, da v javnem življenju upoštevamo veljavne predpise (če so neustrezni pa jih spremenimo). Posebno pravniki bi morali zakone tolmačiti izključno po pravnih pravilih (med drugim tudi, kakšen je bil namen zakona), ne pa »prakticistično«, »življenjsko«, »všečno«, (spremenjeno in) prilagojeno trenutni situaciji.

Namen zakona, ki na RTV-SLO razmejuje čas namenjen za predvolilno kampanjo med parlamentarne in neparlamentarne stranke pa je (bil doslej) jasen: postavlja točna pravila, ki naj bi utrjevala parlamentarno demokracijo in hkrati ščitila pravice novih IN STARIH strank ter gibanj, predvsem pa tudi onemogočala samovoljo in pristranskost ustvarjalcev oddaj NA JAVNI TELEVIZIJI.

Ta namen je bil očitno tako jasen, da doslej še nobenemu, niti pred dvema, niti pred tremi niti pred sedmimi leti ni prišlo na misel, da bi ustaljeno prakso problematiziral. Vsem parlamentarnim strankam skupaj (in vsem enako) je bilo dodeljeno 2/3 časa in pozornosti, novim gibanjem in strankam pa (VSEM SKUPAJ IN ENAKO) pa 1/3 časa. Temu ustrezna so bila tudi soočenja ter samopredstavitve. Upravičeno se sprašujemo, kje so bili tedaj tisti pravniki, ki danes vehementno zatrjujejo, da ne sme biti razlike med uveljavljenimi političnimi strankami ter mesec dni starimi (novimi) strankami. Zakaj se pa niso tedaj oglasili, saj so imeli »kršitve« pred nosom na svojem zaslonu?

Trenutno veljavni predpisi imajo tudi svojo globljo logiko in pomen (saj takšne ureditve nismo »iznašli« v Sloveniji, temveč se zgleduje po najrazvitejših demokracijah).  Po eni strani so zaščitene pravice državljanov do svobodne politične pobude in realne možnosti, da se pojavijo tudi nove politične stranke (in da so tudi izvoljene v Državni zbor), kar je še posebno zagotovljeno z 1/3 predstavitvenega časa na nacionalki.

Po drugi strani pa je nedvomno v interesu stabilne Slovenije tudi to, da ima kvalitetne in stalne parlamentarne stranke, ki zajemajo čim širše interese volilnega telesa. Praviloma imajo takšne stranke tudi ustaljene programske dokumente, razvejano in dobro organizirano mrežo lokalnih odborov in stanovskih skupin (od mladih do starih) ter urejeno materialno podlago. Kakor hitro se bodo nove stranke prebile v parlament, bo takšna zaščita (vključno z 2/3 predstavitvenega časa) tudi v njihovem interesu.

Obstoječa zakonska ureditev zagotavlja tudi zadostno preglednost najvažnejših televizijskih in radijskih soočenj: zmerno število parlamentarnih strank (praviloma pod 10) omogoča, da so prisotni predstavniki vseh strank – v enakem številu! Tudi VSE izven parlamentarne (nove) stranke in gibanja se lahko predstavijo enakopravno, v eni ali več oddajah – z enakim številom predstavnikom in z enakim dodeljenim časom. Razlikovanje med parlamentarnimi in vsemi drugimi strankami je V ZAKONU potrebno tudi zato, da ne bi bila TV in radijska soočenja praktično blokirana zaradi prisotnosti več deset (vseh prijavljenih!) kandidatnih list hkrati.

Kaže, da je takšna ureditev bila (doslej) ker primerna, saj nismo zasledili kakšnih resnejših pomislekov, niti s strani kandidatov, niti ustavnih pravnikov. Pač ni bilo kakšnega večjega izven parlamentarnega favorita (stranka Zares se je v »prvi razred« ob zadnjih volitvah uvrstila spretno, tako, da je pravočasno s prestopom poslancev postala »parlamentarna«).

Letos, ko pa so večni »vplivneži« lansirali Jankovića, da zaustavi desnico, pa takšno razumevanje in uporaba prava pač nista več primerna? Ker bi bilo zanimivo videti direktna soočenja z Virantom, Janšo  in Pahorjem, bomo zakon uporabili malo drugače, malo bolj všečno in v skladu z anketami javnega mnenja? Bomo kar med igro spreminjali pravila, ker nas je čas prehitel? Zakaj pa ne, če takšno »življenjsko pravo« utemeljimo s pomočjo medijev in javnega mnenja v pravo smer: »Nenadoma so vse stare stranke slabe, nove pa brezmadežne in polne upanja.«

Dokler na takšno logiko (»Namesto, da bi spremenili predpis, ga pač malo drugače uporabljajmo!«), pristanejo le povprečni radovedni gledalci in poslušalci, to še ni zaskrbljujoče… Če pa postanejo tako »življenjski« in všečni tudi resni pravniki, potem pa Sloveniji sam Bog pomagaj!

Če takšne uzurpacije prava ne bo preprečilo Ustavno sodišče, potem imamo pa ob gospodarski in moralni krizi v Sloveniji tudi že pravi kolaps pravne države!

Anton Tomažič

  • Share/Bookmark

Fokus 2012

V zadnjem času se zaradi prihajajočih volitev poleg paničnih pobud slovenske levice po  prenovi in iskanju odrešilnega mesije, tudi na desnici pojavljajo zanimive iniciative, predvsem med kristjani (Prebudimo Slovenijo, Fokus 2031). To je vsekakor dobrodošla popestritev slovenske politične scene, koristna pa bo le v primeru, če bo prispevala k združevanju, ne pa k nadaljnji (zgodovinsko tradicionalni) delitvi desnice.

Slovenija bo v naslednjih letih vsekakor morala zaokrožiti svoje tranzicijsko obdobje tudi z eno močno, zrelo, zmerno, evropsko usmerjeno krščansko-demokratsko stranko. Upajmo, da so bile volitve leta 2008 zadnja napaka, ko smo izvolili Državni zbor brez takšne stranke, kar si dežela z večinsko krščansko vero in tradicijo ne bi smela privoščiti. Vse najbolj razvite evropske države imajo podobno usmerjene stranke v svojem parlamentu in mi vsekakor sodimo v to civilizacijsko okolje. Ne smemo se zgledovati po vzhodnih in južnih sosedih, ki imajo povsem drugačno tradicijo in zgodovinsko ozadje!

Slabe izkušnje prvih treh let sedanje vladne koalicije, ki z lahkoto eksperimentira z ultra modernimi pristopi in z zapravljanjem stoletja negovanih vrednot (Družinski zakonik!) in prešibke opozicije, ki bi to lahko preprečila, bo slovenskim volivcem slej ko prej (upajmo, da že leta 2012!) odprlo oči in bodo ponovno podprli stranko, ki bo branila preizkušene vrednote naših prednikov. »Civilna družba« se lahko še tako brani (na primer gibanje »Za družino in pravice otrok«) agresivnega liber(t)alizma, vendar se vse bistvene odločitve sprejemajo v parlamentu.

Ker bo slovensko gospodarstvo leta 2012 brez dvoma v zelo slabem stanju, bo seveda nujno, da vodenje države prevzame desnica, ki je tradicionalno povsod boljši gospodar, posebno pa še v kriznih časih. Dovolj močne in kvalitetne koalicije pa si ne moremo predstavljati tudi brez močne krščansko-demokratske stranke.

Podobna napaka slovenskega volilnega telesa je bila storjena leta 2007, ko je bil zavrnjen tako primeren, ugleden, preizkušen, zaslužen (za osamosvojitev), uglajen, nepodkupljiv in nekompromitiran kandidat za predsednika republike, kot je to Lojze Peterle. V Sloveniji sicer nimamo predsedniške republike, vendar pa so številne (majhne, vendar simbolno zelo pomembne) napake sedanjega predsednika gotovo dokaz, kako važen je vrednostni kriterij za to pomembno funkcijo.

Kako bo do omenjene močne krščansko-demokratske stranke v Sloveniji prišlo (prišlo pa bo gotovo!), lahko samo ugibamo, obstajata pa gotovo dve glavni smeri: ali bo nastala povsem nova stranka, ali pa se bo razvila iz kakšne že obstoječe.

Ker imamo glede povezovanja slovenske desnice slabe izkušnje, tako iz pretekle kot polpretekle zgodovine, dvomim v kakšno združevanje obstoječih strank in gibanj…

Kot najprimernejša kandidatka za tako potrebno (tudi parlamentarno!) solidno stranko se tako kaže kar Nova Slovenija!  Kdor si bo skrbno ogledal njeno spletno stran, bo moral priznati, da gre za resno, zmerno, široko razvejano, dobro organizirano, aktivno stranko, ki je očitno rezultat 10 letnega trdega dela številnih njenih članov širom Slovenije. Tega bi se morali zavedati vsi tisti, ki imajo skušnjave po ustanavljanju kakšne nove stranke s podobno provenienco… No, saj takšnih (neuspelih) poskusov je v preteklosti bilo že kar nekaj…

Šibka točka Nove Slovenije je v tem, da trenutno ni parlamentarna stranka in da ji primanjkuje kakšnega bolj »karizmatičnega« vodstva. Paradoksalno pa ima vsaj enega nesporno karizmatičnega politika – Lojzeta Peterleta – kar med svojimi člani, vendar na žalost z njim še ni našla skupnega jezika za tako potrebno enotnost.

Upam, da bo novo gibanje Lojzeta Peterleta Fokus 2031 imelo za glavni cilj – najbolj koristen za Slovenijo – iskreno združevalno delovati za celotno slovensko desnico. Samo v takšni zmagoviti koaliciji bo ugodno mesto tudi za krščansko-demokratsko opcijo (pa naj se že imenuje kakorkoli). V predvolilnem času, ko bodo (levo usmerjeni) mediji kar tekmovali v podstavljanju polen in »ščuvanju« desnih strank ene proti drugi, je rešitev le v iskrenem prizadevanju po enotnosti in iskrenem partnerstvu – bodimo realisti – strank SDS, SLS in N.Si

S svojo politiko, vsaj v zadnjem mandatu (pustimo zgodovini prejšnja obdobja) so (samo) te tri nedvomno dokazale, da imajo veliko skupnih vrednot, dovolj za čisto desno povezavo (kasnejšo koalicijo).

Krščanska pobuda »Prebudimo Slovenijo« in najnovejše Peterletovo gibanje bi lahko delovali kar skupaj, z glavnim ciljem, da blažita morebitne nesporazume med omenjenimi tremi POMLADANSKIMI strankami, pospešujeta njihovo sodelovanje, predvsem pa zavezo, da se ne bodo med seboj na noben način »napadale«.

Tako kot so kristjani v vseh treh strankah, bi to lahko izkoristili pozitivno, kot kohezivni element, za povezovanje in v izogibanje medsebojnim negativnostim. Verjetno bi bil koristen kar pismeni  dogovor, da se do volitev vsi odpovedujejo kakršnim koli medsebojnim »napadom«. Takšen »dogovor«  (strank SDS, SLS in N.Si) bi lahko dobil »zgodovinske« razsežnosti, saj bi brez dvoma omogočil zmago desnice na volitvah in s tem večje možnosti za hitrejšo rešitev Slovenije iz vsesplošne krize.

Za dvajset let naprej se je težko fokusirati. Če bomo kristjani le skušali »spreminjati značaj slovenskega naroda«, nas bo povozil čas, tako kot je Kocbeka… Fokusirati se je treba že na naslednje volitve!

Zato: Fokus 2012 – FOrum Kristjanov za Uspešno Slovenijo 2012

Anton Tomažič

  • Share/Bookmark

Ali smo se za to osamosvojili?

Ob eni od letošnjih debat smo na naših blogih obravnavali tudi vprašanje »Preživeti ali zaživeti«?

Seveda je treba najprej preživeti, da bi lahko naprej (za)živeli. Prazen žakelj ne stoji pokonci. Prava dilema je bila seveda nakazana že v Stari zavezi: ali se zadovoljiti že s polnimi lonci mesa, ali (po)iskati kaj več? Danes bi to vprašanje lahko parafrazirali tudi v naslednji obliki: »Ali naj se Kitajci kar lepo zadovoljijo z gospodarskim uspehom in naraščajočim standardom (pod vodstvom komunistov, ki s pomočjo cenzure omejujejo celo svobodo govora) ali pa naj zahtevajo demokracijo (in s tem tvegajo tudi hude družbene konflikte)?

Dostikrat se ob tem vprašanju pomešajo dileme, katere ima lahko posameznik ali pa večja družbena skupina (predvsem narod). Ko slišimo stokanja »Ali smo se za to borili?« (osamosvojili?), gre dostikrat za povsem konkretne dileme in zgodbe. Če je bil nekdo v Jugoslaviji zaposlen, v Sloveniji pa je brezposeln, je takšno vprašanje povsem razumljivo. Če je takrat dobil posojilo z zanemarljivimi obroki (zaradi inflacije), sedaj pa ga mučijo realne obrestne mere, njegovo nejevoljo lahko povsem razumemo. Kdor v življenju še ni napisal enega samega odstavka, v katerem bi javnosti sporočil svoje misli (in za to niti slučajno ne čuti potrebe), temu pač možnost svobodnega izražanja  in razvoja osebnosti nič kaj ne pomeni in je zato tudi ne ceni.

Kot vsa živa bitja, smo tudi ljudje (hvala Bogu) zelo kompleksni, raznoliki in različni posamezniki ter se vedno razporejamo po Gaussovi krivulji. Enemu je všeč to, drugemu drugo, eden ima tak okus, drugi drugačnega. Vedno se najdejo izjeme, posebnosti, tudi ekstremi (v politiki  levi in desni). In je zato komu všeč tudi Hitler, ki je znal narediti red, pa komu tudi Stalin, ker je znal podkuriti izkoriščevalcem, pa marsikomu tudi Tito, ker je imel tako lepo maršalsko uniformo. V svobodnih družbah je možno (in tudi potrebno) tolerirati najrazličnejša stališča, tudi ekstremna, vse dokler ne preidejo v nasilje.

Večini nam je pač težko razumeti razne jugonostalgike, ki prav lahkotno izjavijo, da »je bilo prej boljše življenje« in bentijo čez vse večjo revščino, ki da prevladuje v Sloveniji. Pri tem pa mnogi od njih redno polnijo velike nakupovalne vozičke v marketih, uživajo v ohlajenih kinodvoranah ter za dopust izbirajo med Rodosom in Kreto.

Ko pa se z individualnega pogleda preselimo na skupinskega, potem je treba pri dilemah, kot so »Preživeti ali zaživeti« upoštevati kar lepo Gaussovo krivuljo, tako kot smo jo tudi ob našem Plebiscitu leta 1990. Potem je tudi odgovor na vprašanje »Ali smo se zato osamosvojili?« povsem jasen: »Da, zato! In vredno je bilo!«

Po bitki je lahko biti general! Podobno je tudi z vprašanjem, kaj si je kdo predstavljal, ko smo se osvobajali (1990) in osamosvajali (1991). Če si je kdo mislil, da bo samostojna Slovenija čez  20 let najbogatejša država Evrope, dežela blagostanja, kjer bodo vsi zaposleni, zadovoljni in srečni, da ne bo političnih prepirov, nobenih stavk,… potem je seveda sedaj lahko razočaran.

Sam pa nisem imel takšnih pričakovanj, čeprav sem bil verjetno eden najbolj nestrpnih priganjačev za odcepitev. Za mene je bila najbolj eksotična misel že to, da bomo Slovenci (prvič v zgodovini!) povsem sami svoji gospodarji in da bomo imeli svojo lastno državo, z demokracijo in osebno svobodo. Čeprav sem predvideval, da nam bo samostojnost omogočila tudi hitrejši gospodarski in splošni družbeni razvoj (posledično tudi višji standard), pa si nisem upal niti pomisliti na kakšne takšne »priboljške«, da bomo enkrat celo predsedujoča članica EU. Da bom lahko do sorodnikov v Holandiji vozil brez ustavljanja pri mejah po Avstriji, Švici, Franciji in Belgiji… Da me bo uradnik na Frankfurtskem letališču pozdravil po slovensko »Doberr dan!«, ko bo videl moj potni list… Ali pa da bomo v košarki premagali Brazilijo in da bodo na nogometnem svetovnem prvenstvu pred nami trepetali Angleži.

Pesimizem in črnoglede napovedi so še bolj pogoste v obdobjih gospodarskih kriz, saj so za nekaj let lahko skoraj vsi trendi obrnjeni navzdol (domino efekt), tako za gospodarske subjekte, kot za posamezne družine. Ko pa na to pogledamo malo iz »distance«, vidimo, da gre za globalni problem, ki prizanese le redkim izjemam. Slovenija glede tega ni nobena izjema.

Katera država na svetu pa nima problemov? Celo če preskočimo nerazviti svet, kjer gre RES za velike in eksistenčne probleme (vojne, lakota, žeja, poplave, potresi, aids,..) in pogledamo okrog sebe na najrazvitejšem delu planeta, lahko vidimo podobne probleme, kot se z njimi srečujemo v Sloveniji.

Ali se v sosednji Italiji politiki ne kregajo med seboj? Ali se v Nemčiji sindikati ne borijo proti pokojninskim reformam? Ali je na Madžarskem ostala vsa ekonomija v domačih rokah? Ali v Londonu ne stavkajo javni uslužbenci? Ali v Avstriji nimajo korupcijskih afer? Ali na Hrvaškem nimajo tajkunov? Ali so narodi, kot so Katalonci, Baski, Škoti in Kurdi, zadovoljni s svojim položajem? Ali je Belgija zelo stabilna država, ali bo kmalu morda razpadla? Ali je na Poljskem vse tako v redu, da dnevni časopisi nimajo zanimivih naslovnic?

Ne smemo sicer podcenjevati resnih razvojnih problemov na številnih področjih družbenega življenja v naši domovini in se tolažiti z  ustavno določbo, da je Slovenija socialna država. Prav tako pa ne moremo pričakovati, da bo sploh kdaj čisto zares (in za vse) država popolnega blagostanja. Važno je, da nam je socialna država zaresen in stalen cilj, katerega skušamo, zdaj bolj, zdaj manj posrečeno (tudi s pomočjo »socialnega dialoga«) doseči. Seveda pa nimamo idealne države in optimalnih inštitucij, niti idealne politike.

Glede slednjega pa se smemo še najmanj pritoževati! Imamo pač takšno politiko, kot smo si jo zaslužili (=izbrali)! Naš politični sistem je demokratičen, volitve so svobodne, mediji tudi že relativno heterogeni (dovolj za tiste, ki se zanimajo za družbene zadeve). Za vsako funkcijo se lahko poteguje vsakdo in politične stranke pokrivajo kar celoten spekter vrednot.

Župane smo pač lahko izbrali pred enim letom, državni zbor in vlado bomo izvolili letos ali naslednje leto, predsednika države pa še kakšno leto kasneje. Do izteka sedanjih mandatov pa jih lahko (le) opazujemo, kritiziramo in si mislimo, koga bomo volili na naslednjih volitvah. Tudi demokracija ni idealna, je pa najboljši sistem za upravljanje družbe na miren način.

Za Slovenijo kot državo in za slovenski narod vprašanje »Preživeti ali zaživeti?« torej sploh ni na mestu. Seveda bosta preživela, vsaj toliko časa kot drugi (narodi, ki imajo svoje države)! Tako kot vsi se bosta tudi spreminjala ter prilagajala sodobnemu, vse bolj globaliziranemu svetu.

Upamo lahko, da bodo te spremembe takšne, da bodo povečevale možnosti, da bodo tudi posamezni člani (državljani) lahko ne samo »preživeli«, ampak vse bolj tudi »zaživeli«!

Anton Tomažič

  • Share/Bookmark

Plemenita ideja domobranstva

Prepričan sem, da bo v Sloveniji povsem očiščeno tudi še domobranstvo, za katerega mislim, da je bilo eno najbolj veličastnih in plemenitih gibanj v naši zgodovini (tak pa je seveda tudi Demos). Jasno je, da se v vsaki vojni formaciji znajdejo tudi posamezniki, ki brezpravno okolje vojnega časa izkoristijo za izživljanje nizkotnih čustev in takšni posamični zločini so se zgodili tako pri domobrancih, kot pri partizanih. Povojna propaganda je nekaj takšnih primerov uspela odlično izkoristiti za posplošeno pravilo sprevrženosti nasprotne politične opcije, kar se skuša ohranjevati še v današnje dni. Resnica o bistvenih vprašanjih pa sicer počasi vendar neizprosno prihaja na dan.

Kakšno gibanje oziroma ideja je lahko bolj legitimno in hvalevredno, kot domo-branstvo? Vsakdo ima pravico braniti svoj dom, svoje imetje, svoje najbližje in svojo domovino! In prav to in samo to so imeli za svoje poslanstvo slovenski domobranci! Nobene tuje, fašistične, nacistične, večrasne ali kakršnekoli druge ideologije, razen obrambe Slovenije in njenih tradicionalnih vrednot. Seveda so že od samega začetka imeli kot glavne nasprotnike komuniste, ki (ker) so Slovenijo hoteli povsem spremeniti in jo zapeljati pod tuje vode komunistične internacionale. Saj so komunisti tudi bili – že pred drugo svetovno vojno – glavna nevarnost za Slovenijo. To so daljnovidno ugotovili mnogi slovenski politiki, a žal niso uspeli sonarodnjakov o tem dovolj prepričati in jih animirati v močno politično delovanje proti tej vzhodni nevarnosti.

Saj je bilo potem zgodovinsko dokazano, da je bil komunizem največja nevarnost za slovensko družbo! Nobena druga tiranija ni v zadnjih primerljivih stoletjih tako zasužnjila našo domovino in ji povzročila toliko duhovne in materialne škode, kot komunizem. Če bi bila ideja domobranstva uresničena (za kar pa niso bili dovolj močni), bi leta 1945 v Sloveniji, tako kot v zahodni Evropi, zares napočila svoboda (jasno je, da bi desna politična opcija omogočila demokracijo), ne pa štirideset let diktature.

Danes domobrancem najbolj očitajo tako imenovano »kolaboracijo« z okupatorjem, kot da je bilo to bistvo gibanja. Glavni motiv velike večine prostovoljcev v tem gibanju je bil gotovo globoko patriotičen, pri mnogih pa enostavno praktičen – da bi se z orožjem ubranili pred naraščajočim nasiljem komunistov (in preko njih partizanov). Dokaz za to so besedila v lepih domobranskih pesmih, katera bi vsak iskren (in veren) domoljub lahko še danes z veseljem zapel. Verjetno so njihovi politični in vojaški voditelji naredili tudi kakšno taktično napako, vendar to ne spremeni in ne bo spremenilo bistva domobranstva, ki je in ostaja eden (tragičnih) vrhuncev slovenske samobitnosti. Prepričan sem, da bo nastopil tudi še čas, ko se bo tej veliki ideji odvzela več desetletna krivično negativna oznaka, kar se bo moralo manifestirati tudi navzven, na primer s kakšno (uradno) svečano akademijo, v prisotnosti najvišjih predstavnikov slovenske državnosti.

Morda sem zaradi osebne družinske prizadetosti – nepotrebne smrti strica Franceta – neobjektiven, vendar si ne morem kaj, da ne bi ugotavljal kako krivično je komunistično (sedaj pa levičarsko) očitanje domobrancem, da so kolaborirali z okupatorjem, ko pa je prav pri komunistih šlo za eno samo kolaborantstvo. Že pred vojno so delovali izključno po navodilih in napotkih mednarodne komunistične internacionale, med vso vojno pa so predvsem izvajali direktive in ukaze iz Beograda in Moskve. Tradicionalno hlapčevski odnos do srbskega vodstva se je potem pri slovenskih politikih nadaljeval še vse do devetdesetih let, ko smo jih tako grdo odrezali od njihovih patronov. »Nomen est omen« – ni slučaj, da je celo v imenu dokaz, da pri partizanstvu ni šlo v prvi vrsti za boj proti okupatorju, temveč za revolucijo: beseda pomeni: »pripadnik stranke«. Če bi temu ne bilo tako, potem bi se lahko borili kar pod tradicionalno slovensko trobojnico, ne pa pod rdečo rusko revolucionarno zvezdo! Pri tem seveda izrekam veliko spoštovanje in občudovanje do vseh tistih poštenih partizanov, ki so se tako kot moj stric temu gibanju pridružili v sveti veri, da se borijo za svoj narod.

  • Share/Bookmark
Blog Stare vrednote – nove ideje | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Digg 3 Columns